“Zaljubljen v rudarstvo.” Tako je Maja Malovrh Repovž z nekaj besedami opisala svojega očeta, ki je pred dobrimi desetimi leti s svojimi kolegi, upokojenimi rudarskimi inženirji, v Zagorju ustanovil društvo, namenjeno ohranjanju rudarske dediščine. V ime društva so želeli strniti vse, kar naj bi delovanje društva obsegalo, in tako je nastalo ime Rudarsko etnološko in muzejsko društvo Srečno Zagorje, skrajšano RMED Srečno Zagorje. Kot pravi naša sogovornica, “srečno nikoli ni bil samo pozdrav. Vsaka izmed črk imena predstavlja tudi eno od vrlin rudarja – srčnost, resnica, enotnost, človečnost, načelnost in odločnost.” Prav to naprej žene tudi člane društva, ki so zaslužni za postavitev rudarske učne poti, delavnic za otroke, skrbi za rudarska obeležja ter mnogih drugih dogodkov, s katerimi ostaja spomin na rudarsko Zagorje še kako živ.
| Začetki rudarske panoge v Zagorju segajo v šestnajsto stoletje, ko so tamkajšnji prebivalci začeli odkrivati bogate zaloge premoga pod površjem. Takrat so premogu rekli zmajeva kri, zdrobljenega so uporabljali za zdravljenje živine. Avgusta 1755 je baron Franc Raigersfelt zaprosil oblasti za dovoljenje za izkopavanje premoga, odlok pa je bil odobren 11. novembra istega leta. Datum ni pomemben le za Zagorje, temveč pomeni tudi uradni začetek rudarjenja na slovenskih tleh. |
Rudarji – moški, ženske in otroci
V prvih rudnikih so delali vsi – moški, ženske in otroci, je pojasnila Malovrh. Ti so bili še posebej cenjeni, saj so bili rovi majhni – “tako, da si se komaj splazil noter.” Ženske so v jami z začetkom dvajsetega stoletja delale vedno manj, po drugi svetovni vojni pa je bilo to celo prepovedano z odlokom. Tako so težja dela, kjer je bila najbolj potrebna moč, opravljali izključno moški. Ženske pa so ostale del rudnika – opravljale so lažja dela na površini – čistile so vozičke in delale pri separiranju in pranju premoga, kasneje pa so bile tudi del inženirskega kadra. Malovrh bo svoje znanje že jutri predajala kot ena slavnostnih govork na proslavi ob dnevu državnosti, ki obeležuje tudi 270 let rudarstva v Zagorju.
Malovrh, sicer tajnica društva RMED Srečno Zagorje, je svojo kariero začela v rudniku Zagorje, kasneje pa je delala tudi kot projektantka v rudniku Trbovlje-Hrastnik. Njen zadnji rudniški projekt je bil odkop v jami Ojstro, kjer so, zanimivo, v inženirski ekipi prevladovale ženske.
Najgloblji izkop 500 metrov pod površjem
Od zmajeve krvi pa globoko pod zemljo. Kota minus 262 v jami Kotredež je najgloblja točka odkopavanja rjavega premoga v Sloveniji. Objekti na tej koti so izdelani za črpanje vode in odkopavanje najnižje etaže. Približno 10 metrov nad njo je bil tudi najgloblji odkop v jami, skoraj pol kilometra pod površjem. Do točke -262 so rudarji prišli z izdelavo dveh vpadnikov iz 8. obzorja, najnižja etaža pa je tam ostala neodkopana.
Zaradi velike globine je odkop zahteval veliko vzdrževanja, saj se je pod pritiski jekleno podporje zvijalo. Odkopne proge so morali večkrat popravljati, da so povečali svetli profil proge, odkopavanje na veliki globini pa je zahtevalo tudi stalno črpanje vode. Z zapiranjem kote -262 pa se je pričelo tudi zapiranje jame Kotredež, s tem pa celotnega rudnika Zagorje.
A zgodbe rudarjev in njihovega dela s tem niso pozabljene. Društvo ohranja rudarsko tradicijo in dediščino tudi s tradicionalnimi prireditvami, ki jih vse od ustanovitve organizira ob rudarskih praznikih. Rudarji praznujejo dvakrat na leto. V spomin na tridnevno gladovno stavko leta 1934 praznujejo dan rudarjev 3. julija, ob koncu leta pa se poklonijo svoji zavetnici sveti Barbari. Ta praznik je starejši, praznujejo pa ga 4. decembra. Zavetnica Barbara poleg rudarjev ščiti še gasilce in druge delavce, ki so pri svojem delu nenehno izpostavljeni nevarnostim.
Z enim od rudarjev smo posneli tudi podkast:
PODKAST: Če je kdo brez dlake na jeziku, potem je to zagotovo …
