maja malovrh repovž

Maja Malovrh Repovž izhaja iz družine, ki živi in diha z rudarstvom že generacije. Prvi se je v podzemlje odpravil njen pra-praded, ki se je v Zagorje pred poldrugim stoletjem priselil iz Planine pri Rakeku. Po njegovih stopinjah sta stopila tudi njegov sin in nato še vnuk – France Malovrh. Prav on je po 2. svetovni vojni kot glavni inženir s kolegi izvedel modernizacijo premogovnika, ki so jo zaključili leta 1956.

Za rudarstvo jo je navdušil oče

Po vzoru prednikov se je kajpak tudi njen oče zapisal rudarstvu. Najprej je delal v Rudniku Zagorje kot tehnični vodja obrata, kasneje pa kot rudarski projektant. Kot majhno deklico jo je s seboj vodil po mnogih potepih po okoliških hribih in ji tam pripovedoval o geologiji in sestavi tal, ona pa ga je z velikim zanimanjem poslušala.

Zase Malovrh Repovž pravi, da je vedno bila bolj tehnični tip. Ko je po zaključeni trboveljski gimnaziji razmišljala, kateri študij bi vpisala, je med matematiko in rudarstvom zmagalo slednje. “Odločala sem se med dvema študijema, a je kasneje pretehtalo rudarstvo. Želela sem si delati nekaj praktičnega, kar pa matematika ni.”

Ženska v pretežno moški panogi

Na takratno fakulteto za montanistiko se je vpisala skupaj s sošolko iz gimnazije, v letniku so bila le tri dekleta. V zagorskem rudniku je našla svojo prvo zaposlitev, ki jo je vodila na oddelek združenih slovenskih rudnikov rjavega premoga. In čeprav bi morda v panogi rudarstva pričakovali same moške, je bilo med inženirji zaposlenih tudi več žensk, ki so načrtovale izvajanja rudarskih del v jami.

Ostali so lepi spomini

V času zapiranja zasavskih rudnikov je Malovrh Repovž sodelovala pri še zadnjem odkopu v jami Ojstro. Delo s ‘knapi’ je inženirki ostalo v lepem spominu: “V rudnik smo vedno hodili skupaj po dva ali več in včasih so nas ‘punce’ kolegi rudarji gnali v kakšen strm vpadnik, vendar si tega nisem nikoli zares jemala k srcu.” Rudarski kolegi so se ji v spomin zapisali kot razumevajoči in prijazni. Malovrh Repovž je del skupnosti nekdanjih rudarjev, kjer še danes veljajo vrednote kameratov.

Malovrh Repovž (levo) na letošnjem skoku čez kožo pred muzejem v Kisovcu

Kdor v družini ni bil rudar, jih je pa učil

V Zagorje so v letih razcveta rudarstva prihajali ljudje iz vseh vetrov, se spominja. Rudarji so se takrat izobraževali v poklicni in srednji šoli v Zagorju, kjer je poučevala tudi njena mama: “Do mladeničev, ki so prihajali sem po življenje in kruh, je bila še posebej zaščitniška – zanjo so bili otroci, daleč od doma in družine, zato jim je skušala nuditi čim več topline in čustvene opore.”

O zgodbah rudarjev, ki so si v Zasavju ustvarili življenje, smo že pisali TUKAJ. Glede bivanja v Zagorju pa Malovrh pove, da “sama nikoli nisem pomislila na to, da bi šla v svet. Ljudje se v Zasavje vračajo, tudi tisti, ki odhajajo”, in to, še pove, predvsem zaradi skupnosti.

Kraška jama ali rudniški rov – varnost naj bo na prvem mestu

Malovrh spregovori tudi o nesrečah v rudniku: “Vedno me razžalosti, ko slišim za kakšno nesrečo pod zemljo, tudi ko gre za jamarsko nesrečo.” Te, pravi, imajo z rudniki kar precej podobnosti. “Potem razmišljam, kako je prišlo do tega in kako bi lahko nesrečo preprečili.”

Področje varnosti v rudniku ji je tudi precej blizu, saj se je s sorodno tematiko ukvarjala tudi pri svojem delu. V jami Kotredež je bila del ekipe, ki je skrbela za vzpostavitev avtomatskih sistemov merjenja prisotnosti metana, ki je povzročal nenadne eksplozije v rudniškem rovu: “Načeloma so pred nesrečo prisotni opozorilni znaki, kot je pokanje podpor, včasih pa je za nesrečo lahko kriva tudi žila kremena v premogu, ki se med rezanjem iskri. V primeru povečane vsebnosti metana v zraku, lahko zaradi tega pride do eksplozije. Prav zato je bilo spremljanje vsebnosti metana in avtomatika izklapljanja odkopnega stroja v metanskih jamah zelo zelo pomembna”. 

Srečno tudi v prihodnost

Čeprav rudarstvo v Zagorju ni več prisotno, Malovrh Repovž z njim ostaja tesno povezana. Sedaj je aktivna članica društva RMED Srečno Zagorje, kjer opravlja tajniško funkcijo ter se loti organizacije prireditev. Med temi tudi tradicionalni skok čez kožo.

Malovrh Repovž je sama čez kožo skakala dvakrat. Prvi skok je opravila leta 1985 ob zaključku študija in pričetku dela. Drugič je čez kožo v častni rudarski stan skočila dobra tri desetletja kasneje in tako postala ena od 14 žensk, ki ta naziv nosijo na območju Zagorja. Kot pravi, v srcu za vedno nosi rudarski pozdrav srečno, ki ga je v mladosti uporabljala le med kolegi rudarji in obvezno, ko se je podala globoko pod zemljo – danes pa ji pomeni veliko več kot le pozdrav in ga z veseljem uporablja vsepovsod.

Tukaj nam je Malovrh Repovž zaupala več o 270-letni zgodovini rudarstva v domačem Zagorju:

Od zmajeve krvi do izkopa pol kilometra pod površjem