Letos se je odpravil na 15.000 kilometrov dolgo pot s kolesom. Iz Trbovelj v Jugovzhodno Azijo, kjer bo njegov končni cilj Tajska. Kdaj točno se vrne, še ne ve, kaj vse si bo ogledal tudi še ne. Marko Kolenc je 33-letni Trboveljčan, ki, kot pravi, je slab kolesar. Kako torej večmesečno popotovanje s kolesom? Preprosto. Kolo je edino prevozno sredstvo, ki mu omogoča neposreden odnos z okoljem.
Maja je začel pot iz Trbovelj preko držav bivše Jugoslavije proti Turčiji, čez Armenijo, Iran, planiral pot čez Pakistan, Kitajsko, Vietnam, Kambodžo in končal naj bi na Tajskem. V sredini tega tedna je prispel v Teheran, včeraj pa je pot nadaljeval. Zaradi varnostnih razlogov Pakistana ne bo prepotoval, danes nadaljuje proti Mashadu in čez puščavo Turkmenistana Kitajski naproti.
Kako, da si se odločil za popotniško kolesarjenje? Je bilo to združitev dveh strasti?
Težko bi rekel, da je bila to združitev dveh strasti, saj samega sebe vidim kot slabega kolesarja v klasičnem pomenu besede. Že od dijaških let pa so me zanimala popotovanja, najprej z vlakom in avtobusom, kasneje s kolesom. Prvič sem potoval s kolesom pred približno 8 leti, čisto po naključju. Postalo mi je všeč in iz dvotedenskih tur, so postale večmesečne poti.
Zagotovo so poti finančno obremenjujoče, sploh ker si tako dolgo odsoten. Kako zmoreš?
Popotovanje samo je na tak način lahko zelo poceni, vendar skupen strošek popotovanja, z opremo, letalskimi vozovnicami in vizami nanese mnogo več kot sam strošek življenja na kolesu. To je seveda problem, moja popotovanja so brezno, v katerem se znajde velik del mojih prihrankov.
Naredim si grob plan poti preden odrinem, ostalo sproti.
Tokrat si na približno 8 mesecev dolgi poti. Kako si izbereš traso?
Kar se tiče planiranja svojih poti bi rekel, niti nisem pretirano dobro pripravljen, ko odidem od doma. Naredim si grob plan poti preden odrinem, ostalo sproti. Moja letošnja trasa je pač kolesarjenje po poteh svilene ceste, nekaj kar sem začel pred dvema letoma.
Kje prespiš?
Veliko večino časa kar v mojem šotoru, v mestih spim v hostlih ali poceni hotelih, včasih pri domačinih.
Potuješ menda sam, si kdaj tudi osamljen?
Seveda pogrešam družino in prijatelje, drugače pa mi družbe niti ne manjka. Na poti srečam veliko popotnikov in včasih kolesarim tudi v skupini. Moja zavestna odločitev je, da kolesarim sam. Menim, da če človeka resnično zanima popotovanje samo, potem je to najboljši način.
Koliko ur na dan kolesariš?
Cisto odvisno od dneva, terena in mojega psihofizičnega počutja, ponavadi pa moj števec konec dneva kaze 7-8 ur vožnje.
Imaš v tem času tudi ‘dopust’, se kje za kakšen dan, dva ustaviš raziskuješ. Ali kolesariš čisto vsak dan?
Seveda si vzamem tudi čas za oddih, včasih sicer ne toliko kot bi si moral … ‘Proste’ dneve preživljam v večjih mestih in ta čas porabim za druženje, raziskovanje mesta in seveda pridobivanje vizumov za nadaljnjo pot.
»Zakaj hudiča ti je tega treba?«
Kaj menijo ljudje, ki jih srečaš na poti o tvojem popotovanju?
Takšen način popotovanja ljudje, ki jih srečam sprejemajo zelo pozitivno, verjetno je najbolj pogosto zastavljeno vprašanje : »Zakaj hudiča ti je tega treba?« Včasih se to vprašam tudi sam (smeh).
Je pogled na nove dežele drugačen kot iz avtomobila ali drugih prevoznih sredstev?
Ni več nobene distance med tabo in okolico, kar je lahko precej neizprosno, vendar lepo.
Kdaj te lahko spet pričakujemo v Trbovljah?
V osnovi sem imel namen popotovati do konca leta, kdaj dejansko pridem pa ne vem niti sam.
Veliko sveta si že spoznal, kako takšen popotnik gleda na Zasavje?
To je moj rojstni kraj in kot tak v mojem spominu vedno ostaja na posebnem mestu.
Foto: osebni arhiv Marka Kolenca
