Fotogalerija

Pravkar je izšel vaš šesti roman Tisti njihovi srebrni glasovi.

Roman Kukovič

Roman je poklon mojemu rojstnemu kraju in njegovi zborovski tradiciji ter fenomenu trboveljskega mladinskega pevskega zbora Slavček med letom 1927 in letom 1941.

V tistih časih so bili Slavčki tak fenomen kot kasneje Laibach. Zbor je dosegel mednarodno slavo, gostoval je po Evropi, pel na posebno povabilo kraljici Mariji v Narodnem pozorištu v Beogradu, Slavčki so zapeli v prvem neposrednem medcelinskem radijskem prenosu med Evropo in Ameriko. Prav za zbor so pisali ugledni slovenski, jugoslovanski in tuji skladatelji. Resni kritiki so Slavčke primerjali z Dunajskimi dečki.

Kako ste dobili idejo za roman?

Slučajno so prišli do mene, če bi naredil intervju z Reziko Koritnik, ki je izdala monografijo o Slavčkih. Tudi moja mama je, ko je bila še dekle, pela pri njih, zato sem o Slavčkih sicer dosti slišal, a zgodbe, ki me je fascinirala, nisem dobro poznal. Učitelj in glasbeni pedagog Avgust Šuligoj, prišlek iz Primorske, ki so ga kazensko poslali v Trbovlje, je na osnovni šoli Vode ustanovil mladinski pevski zbor. Vmes so zbor celo prepovedali, a ko se je Šuligoj leta 1930 vrnil, je šlo z zborom samo še navzgor. Končalo se je leta 1941, ko so Šuligoja izselili v Srbijo. Tu se roman tudi konča, čeprav je zbor z istim imenom in drugimi izvajalci, deloval tudi še po 2. svetovni vojni, a to je že čisto druga zgodba.

Dolga leta ste delali na nacionalki?

V 80-letih sem delal na RTV Ljubljana kot producent, nato sem bil pomočnik urednika informativnega programa. Bil sem zraven, ko so se snovali novi formati oddaj, kot so Tednik in Zrcalo tedna. Pristal sem v informativnih programih, vedno pa sem obdržal vez z umetniškimi programi.

Nato sem se vključil v soustvarjanje TV Pika. Bil sem tudi v ekipi novinarjev, ki je leta 2008/09 prva prišla na italijansko Lampeduso, ki jo je zajel val beguncev iz Libije. Takrat še nismo imeli pojma o begunski krizi. Kasneje, ko je begunska problematike prišla tudi do Slovenije, se mi je zdelo nujno, da nekaj napišem. Tako je lani nastal roman Alah pod Sveto Trojico.

Zadnja leta živite v tujini?

Po združitvi TV Pike s PRO Plus sem odšel v Italijo. Delal sem za RAI in nekatere slovenske medije. Najprej sem živel v Trstu, zdaj sem v Rimu. Sem gastarbajter na začasnem delu v tujini. Če ne bi delal v tujini, najbrž sploh ne bi pisal. Družabnega življenja v Rimu ni, zato mi, ko svoje odbrenkam, ostane čas in raje kaj napišem. V Italiji sem napisal svoj prvi roman Tartinijev ključ, idejo zanj sem dobil, ko sva s hčerko na počitnicah odkrivala Piran.

Kaj ste torej po poklicu?

Od poklica živiš, torej je to novinarstvo. Od pisanja knjig se v Sloveniji ne da preživeti. Imam to srečo, da lahko zadnjih 15 let v vsakem trenutku izbiram, kaj bom delal, delam po naročilu in nisem tako vezan na televizijo. Ko bom šel čez kakšni dve leti v penzijo, bom mogoče samo še pisatelj, pa tudi kakšnega dokumentarca se ne bom branil.

Če bi poslušal staro mamo, bi bil že davno v penziji. Roman, tebi se bo zmešalo – če že moraš toliko brati, pojdi za fajmoštra. Ampak boljše bi bilo, če bi šel v jamo, ne pa na faks, mi je dejala.

In kako spremljate situacijo v Trbovljah, Zasavju?

V Trbovlje se redno vračam k staršem. Opažam, da imajo Trbovlje po dolgih letih neko iniciativo, nekaj se dogaja. Prej se je vedno čakalo, kaj bo naredila Ljubljana. Na delu je nova generacija, od županje in podjetnikov, ki so ključ vsega.

Delavski dom, ki je 15 let nazaj životaril, je zdaj pod Pozničevim vodstvom na povsem drugih temeljih, spreminja podobo, neprestano se nekaj dogaja. Trbovlje se počasi iz manualnega industrijskega mesta spreminjajo v mesto z vsaj srednjo dodano vrednostjo. Opažam pa, da srednji razred nekako izginja, ne vem, ali vsi delajo v Ljubljani?

Roman Kukovič je napisal romane Internetna čokolada, Tartinijev ključ, Za soncem vedno pride dež, Škržati z Lavande, Alah pod Sveto trojico in Tisti njihovi srebrni glasovi. Napisal je zbirko novel Modro bela rdeča nasprotja z zvezdo, Sence minljivosti. Leta 2011 je bil pri tržaški reviji Mladika nagrajen za novelo Popotovanje z Almo. Je scenarist in režiser celovečernega dokumentarnega filma Dih Orienta, kasneje predelan v TV serijo, in drugih dokumentarnih filmov, denimo portreta Stojana Batiča.