Sprva na videz preprosta prodaja nepremičnine je postala spor med občino in podjetjem Holcim, naslednikom Lafarge Cement. Iskrice so nastale, ko je odjeknila novica o prodaji nepremičnine, ob kateri je občina zahtevala predkupno pravico. To je tudi dobila, a ja zamudila rok za uveljavljanje le te – vsaj po mnenju Holcima. Prodajalec, ki je ima s kupcem Šuštar trans že podpisano pogodbo o prodaji, zdaj trdi, da so zamudili rok (več o tem TUKAJ). Na občini pa so zdaj ugotovili, da je bila njihova prva odločitev morda “prehitra”, zato so na mizo svetnikom zdaj položili tri možnosti. Bo moralo posredovati sodišče?

Župan ne želi sam sprejeti odločitve
Zgodba se je nadaljevala včeraj – na izredni seji, ki je bila tokrat odprta za javnost. Župan Trbovelj Zoran Poznič je sklical svetnike in svetnice, da bi jih seznanil z aktualnim stanjem in vključil v končno odločitev. “Prišli smo do točke, ko se bo potrebno odločiti, po kateri poti bomo šli naprej.” Občinskemu svetu je predstavil tri možnosti: da pustijo zadevo pri miru, poskusijo doseči dogovor o sodelovanju ali pa vložijo tožbo na sodišče in vztrajajo pri uveljavljanju predkupne pravice. “To bi morali storiti v roku enega meseca. Ta pot je po mnenju odvetnikov negotova in dolgotrajna,” je o zadnji možnosti dejal Poznič. Kot pravi, te odločitve ne namerava sprejeti sam.
Direktor Holcima vztraja pri prodaji Šuštarju
Direktor Holcima Pavel Marđonović je kot gost na seji vztrajno zagovarjal prodajo Šuštarju, tudi je izpostavil, da se je že pred podpisom pogodbe večkrat obrnil na občino, v želji sodelovanja, a žal neuspešno. Neuspešen je bil tudi njegov obisk občine, kjer župana na sestanek ni bilo, smo izvedeli že pred časom.

Da gre v resnici za poslovni dogovor in ne le za kupo-prodajno pogodbo, je trdil. Pogodba pa, da je občini znana, a stroga poslovna skrivnost in zato prepovedana očem javnosti. Marđonović nam je povedal, da je v njej zapisana zaveza v dveh letih odstraniti vse ključne elemente proizvodnje cementa, peč. “Določa tudi, da se naš novi poslovni partner ne more ukvarjati s cementno proizvodnjo in nam to niti ni več v interesu. Pripravljeni smo se zavezati glede določenih drugih zadev v dogovoru z občino – nismo pripravljeni izvajati nobenih aktivnosti, ki bi vplivali na okolje.” Pa tudi, da bo šlo 70 odstotkov materiala iz kamnoloma naj bi čez Trbovlje prepeljali v tunelu in s tem razbremenili tovorni promet po občinskih cestah.
Dejavnosti, ki jih namerava izvajati na lokaciji, nam je naštel Marjan Šuštar iz podjetja Šuštar trans: “Drobili bomo kameno moko, skladiščili biomaso, v načrtu je tudi kogeneracija za proizvodnjo električne energije, ki bi jo uporabljali za ogrevanje bazena.” Šuštar je namreč pripravljen tudi prenoviti in za javnost odpreti bazen.

Stroški so veliki, zaupanje majhno
Občina se je za sprejem predkupne pravice odločila zelo hitro. Kaj vse se je dogajalo za zaprtimi vrati takratne seje, ne vemo. Dejstvo pa je, da so stroški vzdrževanja takšnega objekta veliki. Kot je povedal direktor bivše cementarne: “Po zaprtju cementarne smo za vzdrževalna dela letno namenili 200 do 250.000 evrov. Rušitev enega stolpa bi na primer naročnika stala preko 300.000 evrov, rušenje celotnega objekta 20 milijonov evrov.”
Najbrž veliki zneski za občino, o katerih verjetno ne bi razmišljali, če cementarna ne bi imela grenkega priokusa zaradi preteklosti. “Obstaja zgodovina, ki se je je v vse nas zažrla z neprijetnimi občutki. Vse to dogajanje v preteklosti je vplivalo na zaupanje danes. Od zaprtja se je v Zasavju spremenil zrak, vonj, barva. Zasavje zdaj dobiva imidž zelene lepotice, ki je spala mnogo let, marsikaj je zdaj uresničljivo. Ne želimo si novih okolju obremenilnih dejavnosti,” je poudaril Uroš Macerl, predstavnik Eko kroga.
Kot je Marđonovič skozi sejo večkrat poudaril, bi za vsako dejavnost, ki je za okolje obremenilna potrebovali okoljevarstveno dovoljenje. Za izdajo tega pa je potrebno pozitivno mnenje lokalne skupnosti.
In še zaključek večera. Svetnice in svetniki so se včeraj seznanili s stanjem, a odločitve niso sprejeli nobene.







