Po 20 – letih slepote je šel znova v šolo
Šolanje za ekonomskega tehnika je zaključil kljub slepoti v GESŠ Trbovlje, blizu njegovega doma
Vse 4 letnike je zaključil, manjkali pa so mu le še zaključni izpiti. Te je odložil na poznejši čas enkrat, pa znova v drugo, …in minilo je dvajset let, ko se je odločil, da te poti ne bo pustil nedokončane. In se je, 20 let po tistem, ko je že zapustil srednješolske klopi, lotil zaključnih izpitov ter vendarle pridobil naziv ekonomski tehnik. “Nikoli se v mislih nisem poigraval z idejo, da šolanja ne bi zaključil; le poguma mi je vsakič zmanjkalo,” opisuje, kako ga je slepota v njegovih mladih letih …in mu zmanjka besed.
| Dušan je zvest uporabnik knjig; bodisi fizičnih, ki mu jih prebira žena, v veliki meri pa tudi zvočnih – zgoščenke si redno izposoja v Knjižnici Minke Skaberne v Ljubljani. |
Sprejet v službo v TET: Neznansko vesel in hkrati strašno jezen
Dušanu Jesenšku Serši je do prve in edine službe v življenju pomagal oče
V tistem času sta bili z vidika zaposlitve za slepe in slabovidne pravzaprav na voljo le dve možnosti – biti fizioterapevt ali pa telefonist. Dušan se je odločil, da v Škofji Loki opravi potrebno šolanje in podal se je na pot samostojnosti, lastnega preživljanja. “Spominjam se, kako sem bil neznansko vesel, ko je do mene prišla potrditev, da sem sprejet na delovno mesto telefonista v Termoelektrarni Trbovlje, saj me je navduševala misel, da je to priložnost preko katere se bom znebil občutka, da sem staršem v breme, toda obenem sem bil strašno jezen, tako zelo, da bi od togote razbil tri steklenice in deset kozarcev, ker sem se po drugi strani pa vendarle zavedal, da bo to delo monotono, rutinsko – a to preprosto ni bilo združljivo z mojim značajem, rad imam namreč gibanje, všeč so mi spremembe,” navaja eksplozijo čustev v en in v drug ekstrem nasmejan Dušan, ki se je v Kavarni Delavskega doma Trbovlje v sredo ravno pripravljal na predstavitev njegove druge knjige.
V dvoje je postalo lepše
Manja Marija Serša Jesenšek in Dušan Jesenšek Serša
Tedaj se je zgodila še ena velika prelomnica v njegovem življenju. Na predstavitvi njegove prve knjige 28. oktobra 2000 je namreč spoznal Manjo, ki je bila tedaj zaposlena v Knjižnici Toneta Seliškarja Trbovlje. “Sprva sem bil v najinem pomenkovanju plašen, no, skozi leta pa se je to spremenilo in sva vse bolj prijateljevala in naposled temu lepemu odnosu dala piko na i s poroko let 2018,” pripoveduje Dušan z veliko hvaležnostjo, da so se njune poti srečale, saj mu predstavlja veliko oporo, osebo, kateri se lahko odkrito zaupa in je preprosto ob njej človek, kakršen v svoji biti tudi je. Pa se iz ozadja oglasi še Manja Marija Serša Jesenšek: “Vse te stvari so vzajemne.”
Kaj mu bogati življenje
Njegovo življenjsko pot, ki jo je opisal v prvi izdani knjigi Moja pot do svetlobe in v ravnokar izdani Moja pot do zvezd, bralec spozna s perspektive človeka, katerega življenje opredeljuje omejitev, ki jo avtor Dušan ima. Pisanja se je lotil kar samostojno, saj mu je šolanje za ekonomskega tehnika dalo znanje slepega 10-prstnega tipkanja, obenem pa je svoje misli ter s tem gradivo za knjigi, posnel na diktafon.
