Jesenšek Serša: Ne definirajo me Braillova pisava, bela palica in odličen posluh za glasbo

Dušan Jesenšek Serša, domačin iz Trbovelj, se je sprva z motnjami vida začel soočati v drugi polovici obiskovanja Ekonomske srednje šole. “Rad sem gledal filme in se potopil v vsebino kakšne dobre knjige,” opisuje sogovornik v 66. letu starosti, katerega je v obdobju, ki pregovorno velja za najbolj plodno, ustvarjalno in navdihujoče, na prehodu iz otroštva v odraslo dobo, življenje postavilo pred preizkušnjo. “Vse se mi je zdelo prazno, pusto,” je priznal in povedal, da je imel sijajnega razrednika ter učitelje, ki so razumeli njegovo stisko, kot tudi odlične sošolce in sošolke – vsi so mu pomagali.

Vse 4 letnike je zaključil, manjkali pa so mu le še zaključni izpiti. Te je odložil na poznejši čas enkrat, pa znova v drugo, …in minilo je dvajset let, ko se je odločil, da te poti ne bo pustil nedokončane. In se je, 20 let po tistem, ko je že zapustil srednješolske klopi, lotil zaključnih izpitov ter vendarle pridobil naziv ekonomski tehnik. “Nikoli se v mislih nisem poigraval z idejo, da šolanja ne bi zaključil; le poguma mi je vsakič zmanjkalo,” opisuje, kako ga je slepota v njegovih mladih letih …in mu zmanjka besed.

Dušan je zvest uporabnik knjig; bodisi fizičnih, ki mu jih prebira žena, v veliki meri pa tudi zvočnih – zgoščenke si redno izposoja v Knjižnici Minke Skaberne v Ljubljani.

V tistem času sta bili z vidika zaposlitve za slepe in slabovidne pravzaprav na voljo le dve možnosti – biti fizioterapevt ali pa telefonist. Dušan se je odločil, da v Škofji Loki opravi potrebno šolanje in podal se je na pot samostojnosti, lastnega preživljanja. “Spominjam se, kako sem bil neznansko vesel, ko je do mene prišla potrditev, da sem sprejet na delovno mesto telefonista v Termoelektrarni Trbovlje, saj me je navduševala misel, da je to priložnost preko katere se bom znebil občutka, da sem staršem v breme, toda obenem sem bil strašno jezen, tako zelo, da bi od togote razbil tri steklenice in deset kozarcev, ker sem se po drugi strani pa vendarle zavedal, da bo to delo monotono, rutinsko – a to preprosto ni bilo združljivo z mojim značajem, rad imam namreč gibanje, všeč so mi spremembe,” navaja eksplozijo čustev v en in v drug ekstrem nasmejan Dušan, ki se je v Kavarni Delavskega doma Trbovlje v sredo ravno pripravljal na predstavitev njegove druge knjige.

In če nekaj ne delaš s srcem, je morda najbolje kar prenehati delati. Tako se je odločil Dušan, ki je delo telefonista po določenem času tudi opustil. Toda še preden se je upokojil, je dokončal šolo skozi uspešno opravljene zaključne izpite in tudi napisal svojo prvo knjigo, avtobiografijo, ki jo je izdal v samozaložbi in nosi naslov Moja pot do svetlobe.

Tedaj se je zgodila še ena velika prelomnica v njegovem življenju. Na predstavitvi njegove prve knjige 28. oktobra 2000 je namreč spoznal Manjo, ki je bila tedaj zaposlena v Knjižnici Toneta Seliškarja Trbovlje. “Sprva sem bil v najinem pomenkovanju plašen, no, skozi leta pa se je to spremenilo in sva vse bolj prijateljevala in naposled temu lepemu odnosu dala piko na i s poroko let 2018,” pripoveduje Dušan z veliko hvaležnostjo, da so se njune poti srečale, saj mu predstavlja veliko oporo, osebo, kateri se lahko odkrito zaupa in je preprosto ob njej človek, kakršen v svoji biti tudi je. Pa se iz ozadja oglasi še Manja Marija Serša Jesenšek: “Vse te stvari so vzajemne.”

Njegovo življenjsko pot, ki jo je opisal v prvi izdani knjigi Moja pot do svetlobe in v ravnokar izdani Moja pot do zvezd, bralec spozna s perspektive človeka, katerega življenje opredeljuje omejitev, ki jo avtor Dušan ima. Pisanja se je lotil kar samostojno, saj mu je šolanje za ekonomskega tehnika dalo znanje slepega 10-prstnega tipkanja, obenem pa je svoje misli ter s tem gradivo za knjigi, posnel na diktafon.

Sam čuti, da ljudje še vedno pristopijo do slepih in/ali slabovidnih z neko zadrego, tudi dilemo, ali ponuditi pomoč ali ne. “Pri tem je pomembno, da se pogovarjamo, a moram poudariti – odkrito in pošteno,” pravi sogovornik. In če je bilo začetno obdobje slepote zanj pusto in prazno, je poznejše, sedanje pravo nasprotje tega – je namreč polno in bogato. “Nisem klasičen slep človek, katerega sinonim bi bila Braillova pisava, bela palica in odličen posluh za glasbo,” direktno pove. Polnost in zadovoljstvo v življenju zadnjih dobrih dvajset let najde v izletih, potovanjih, tudi romanjih ter sprehodih in celo v spominih na čas, ko je z očmi še videl ljudi in svet okrog sebe. Kljub slepoti je dosegel optimističen pogled na življenje, kakršno ima.