Teror urednice se kar ne neha. Rejting mi pada, blog komaj še pocahna ali prebere dva tisoč bralcev ZON-a. Ona pa kot da sem najbolj zaželen pisec člankov vztraja, da naj nadaljujem. Vsak prispevek, tudi o počenem jašku sredi ceste, prebere več ljudi kot pa moje globokoumne stvaritve najvišjega intelektualnega nivoja. En skoraj izmišljen potopis je imel petnajst tisoč ogledov, opisoval sem potovanje v Trbovlje. Tudi drugi “tapravi” iz potovanj po Aziji in Afriki so bili lepo brani. No, sedaj pa tak padec, tak trd pristanek. Vročina mi je skurila še tisto nekaj navdiha oziroma sposobnosti pisanja v nedogled.
Star in siten, se kregam po Facebooku
Včasih, pred leti sem za Čuke napisal nekaj tekstov, kar stresal sem jih iz rokava. Tudi za nekaj drugih izvajalcev sem našel čas in ideje, sedaj pa mrk. Ja kaj, star sem pa siten, po FB se kregam z drugače mislečimi in izgubljam živce, ker … raje ne napišem, da se še tu ne vsuje plaz psovk name.
Ne vem, kaj se dogaja z demokracijo, dobila je prosto pot. Včasih so me za vsak drek blokirali, sedaj pa niti na najbolj bedne komentarje ne odreagirajo. Sicer me Facebook fascinira. To je največji ventil za sproščanje, poneumljanje, obveščanje in osveščanje. Tu se poleg vicev najdejo novice o smrti najdražjih in najboljših dedijev in babic, obvestila o rojstvih najlepših novorojenčkov, fizične in verbalne grožnje političnim nasprotnikom, tudi srce parajoče zgodbe o hišnih ljubljenčkih. Skratka en potpuri novic narejenih kot tista čorba, ki se ji reče “pospravi po hladilniku”.
Opa! Ta mesec je čas za duhovnost!
Jaz sem tale avgust izkoristil za duhovnost. Ne pijem alkohola, ne jem nič kar je cvrto v olju in ni me na fb. Čisti relax, vam povem, da sem živčen in razdražljiv kot še nikoli. Ne vem, kaj mi bolj manjka, fajtanje po fb, pohana kura s pomfrijem ali en mrzu pir (jooo, kdaj pa je bil samo en). Postal sem pravi izvedenec za brezalkoholno pivo. Po vsakem požirku tega zvarka si priznam in rečem tako kot piše na kipu Ladka Korošca. Pel bom dokler bom živ. Z malo razliko seveda- Pil bom dokler bom živ.
Ampak do konca avgusta imajo moja jetra in ledvica dopust, temu se reče čistilna akcija za boljši jutri. Tak je moj stil življenja. Mal dol, pa mal gor, športnik alkoholik se temu reče, kot večkrat rad omenim. Sicer pa taki pijančki kot sem jaz, ki nimajo kontinuitete pitja niti abstinence vedo, kako se počutim. Ponedeljki, ko te še malo drži štrom od vikenda so najboljši. Um je na vrhuncu, ego nafilan kot paprike, še v špeglu se dvakrat pogledaš in ne zakolneš.
Kaj pa, če me rekrutirajo?
Ker trenutno nisem v tujini, potujem z mojim ” avtodomom” po Sloveniji, se kopam in hladim v bistrih rekah in kolesarim. Logarska dolina, Solčavska panoramska pot, soteska Pekel pri Borovnici in Idrijska Bela so moje zadnje tri destinacije, kjer sem neizmerno užival v lepotah naše dežele. Ampak mene vseeno vleče tudi kam malo dlje. Trenutno se moj kompanjon Lovro muči s pridobitvijo ruske vize zame, oktobra grem namreč z neko srbsko agencijo v Moskvo in Sanktpetersburg. Naše agencije trenutno potovanj v Rusijo ne organizirajo.
Upam, da me ne rekrutirajo in da se javim od tam, kjer si že dolgo želim biti. Kako se že temu reče, ajaaa Rusofil sem in Natofob baje. Ahahahahaaaa, to bo, jaaa. Sicer pa me glede tega potovanja kar malo panika grabi. Jaz sem narejen tako, da si glede mojih odločitev večkrat premislim, tak cincar bi se temu reklo. Zato sem ta aranžma že vplačal, kar bo pa bo. Ampak sedaj me pa žre, če sploh bo. Kar nakazal sem denar, sedaj pa po fb mrzlično iščem informacije o kredibilnosti te agencije. Umetna inteligenca pravi, da imajo več tisoč zadovoljnih strank in dva zaposlena, telefon pa se ne oglaša, le avtomatski odzivnik sporoča … trenutno smo v Parizu ste stopetintrideseti v čakalni vrsti.
