Človek, ki je desetletja tiho pisal zgodovino Hrastnika
Če bi želeli sestaviti fotografski spomin Hrastnika in širšega Zasavja, bi velik del gradiva prav gotovo našli prav v arhivu Branka Klančarja. V njem so posnetki občinskih praznikov, lokalnih prireditev, steklarne, rudarjev in rudnikov od Zagorja do Hrastnika. Marsičesa, kar je fotografiral, danes ni več.
Klančar se s fotografijo profesionalno ukvarja že od leta 1980. Prvih pet let je bil popoldanski obrtnik, leta 1985 pa je fotografija postala njegova edina obrt. V desetletjih dela je ustvaril obsežen vizualni zapis krajev in ljudi, ki ga bo treba še urediti, popisati in digitalizirati.
»Zdaj bi moral imeti še nekaj dodatnih let, da bi vse uredil,« je priznal ob pogledu na bogat arhiv. Del tega dela bo morda nekoč prevzel njegov sin, sam pa še vedno skenira stare posnetke in razmišlja, kako jih povezati v zgodbo.
Fotograf z izjemnim arhivom posnetkov iz Zasavja bo še razstavljal
Ko telefona ni bilo v vsakem žepu
Fotografsko delo je bilo nekoč precej drugačno. Digitalnih fotoaparatov in mobilnih telefonov ni bilo, fotografij pa ni bilo mogoče z nekaj kliki poslati na drug konec Slovenije.
Klančar se še danes spominja dneva, ko je fotografiral v Luki Koper. Ko se je vrnil domov, je izvedel, da ga potrebujejo v Hrastniku, Trbovljah in Zagorju – zato se je obrnil in odpeljal nazaj. Če bi takrat imel današnji telefon … »sploh ne vem, kako smo takrat lahko delali brez telefonov,« se danes čudi.
Tokrat so ga fotografirali drugi
Čeprav je bil desetletja vajen beležiti uspehe in pomembne trenutke drugih, je letos v središče stopil sam. Občina Hrastnik mu je za izredno življenjsko delo ter dosežke, pomembne za razvoj in ugled občine, podelila najvišje, zlato občinsko priznanje.
Klančar je bil tudi dolgoletni predsednik Foto kluba Hrastnik in ustanovitelj Foto sekcije KUD Svoboda Dol pri Hrastniku. Poleg fotografskega arhiva tako za njim ostaja še nekaj drugega – znanje, ki ga je prenašal na mlajše fotografe.
Na lokalnih dogodkih ga bomo kljub priznanju najverjetneje še naprej srečevali tam, kjer je najbolj domač: ne v prvi vrsti in ne na odru, temveč nekje v sredici dogajanja, s fotoaparatom pred očmi. Medtem ko drugi živijo trenutek, Klančar poskrbi, da ta ne izgine.
Ko smo ga vprašali, ali ga je bilo strah fotografirati tako globoko pod zemljo, je povedal, da prihaja iz rudarske družine, zato mu je bilo to okolje domače. “Ko si 200 metrov pod zemljo slikal knape, črne od premogovega prahu, je bilo nekaj posebnega.” Poleg rudnikov je izpostavil tudi steklarno. Spominja se časa, ko so steklene izdelke še izdelovali ročno, brez avtomatizacije. Danes pa ne vidi razloga, da bi delo v tovarnah fotografiral več kot enkrat. “Zdaj so avtomati, ne? Avtomat enkrat slikaš, potem pa nič več. Razen če je drug model ali pride ven drugačna flaša.”
