-- OGLAŠEVANJE --

Fotograf z izjemnim arhivom posnetkov iz Zasavja bo še razstavljal

-- OGLAŠEVANJE --

Kdor je v februarju obiskal Hočijevo galerijo v Hrastniku, si je lahko ogledal fotografsko razstavo Naši knapi. Zbirka razstavljenih fotografij je bila posvečena spominu na rudarje in njihovo 200 letno izkopavanje. Za objektivom, ko so knapi v jamah še vihteli orodje, je bil vrsto let akademski slikar in fotograf Branko Klančar. Njegov atelje za fotografijo in oblikovanje se nahaja na Dolu pri Hrastniku ob domači hiši, kjer je tudi prvič začutil navdušenje nad fotografijo in tudi še danes aktivno deluje. Domačini pa bolj poznajo njegov studio, kjer že vrsto let ureja fotografije za dokumente. 

Usodna kupčija z bratom

Pri devetih letih je svoj prvi fotoaparat odkupil od brata, ki ga je s to dejavnostjo tudi seznanil. “Prvi posnetek sem naredil 2. maja 1957, na Kalu sem slikal mamo in očeta,” se trenutka spominja Klančar. “Fotografija je bila takrat motna. Šele, ko sem film razvil in slike pogledal, sem videl, kaj sem naredil narobe – stresel sem roki,” je opisal svoje prve korake in učenje s prakso, kot pravi. Na filmu je lahko naredil le osem posnetkov. Kasneje se je izobrazil za akademskega slikarja in v šolah učil likovni pouk. Vseeno pa ga je vlekla fotografija, zato je s popoldansko obrtjo po Zasavju fotografiral izdelke podjetij za kataloge in tovarniške časopise, največ pa za steklarno in rudnik. “Prej so to slikali sami, potem so ugotovili, da je časopis lepši, če so slike lepše. Zato sem redno hodil fotografirat v jame, ko so bili kakšni obiski inženirjev ali direktorjev, ko so v jami naredili preboj ali jo dokončali,” je razložil pot, ki je vodila do odprtja obrti za polni delovni čas.

Iz analogne v digitalno fotografijo

“S fotografijo se res že dolgo ukvarjam. Osnovno znanje sem si pridobil kot amater,” je pojasnil Klančar, ki je slikal dogajanja v Zasavju in sam razvil, takrat še črno-bele fotografije. Zgradil si je fantastično temnico, ki zdaj, pravi, ni več moderna. Doda pa, da bo mogoče še kdaj v njej razvil kakšen film. Da je čisto drugačen občutek, vzame pa tudi več časa.

Digitalna fotografija je stvari spremenila, kot pravi, je to čisto drug medij, druge barve. “Prehod je bil zanimiv, vse se je lahko potem hitreje naredilo. Pred tem sem moral film razvit, posušit, spirat. Najmanj v dveh urah sem imel negativ, da sem ga lahko obdelal naprej,” je pojasnil fotograf, ki pravi, da se je hitro navadil na novo tehnologijo, čeprav se mu je na prelomu tisočletja obrnil svet, ko je njegova zbirka izjemno drage opreme postala praktično neuporabna.

Da je digitalni svet usvojil pripisuje tudi temu, da se je že prej zanimal za novosti v razvoju in se na to pripravil. Kot prednost digitalne fotografije vidi v tem, da lahko zdaj naredi več posnetkov na dogodku, čeprav, se je pošalil, da jih potem pa toliko dlje pregleduje in zbira najboljše. Možnost retuširanja je tudi povsem nova zgodba v fotografija. “Tako lahko popravim kakšne začasne zadeve, ki se znajdejo na obrazu ljudi,” je povedal malo v šali in malo zares.

Izjemen arhiv, ki čaka na ureditev

V njegovem arhivu se najde veliko število fotografij iz Zasavja, predvsem podjetij in okolice. Prav posebnost so posnetki iz zraka, ki jih je napravil, ko ga je prijatelj občasno vzel na polet z letalom. Do stavb je malce kritičen. Včasih so mu bile na pogled lepše hiše, ki so imele enako obliko. Danes pa, pravi, da so tako raznolike, da jih je težko umestiti v okolje. Še posebej je ponosen na razstavo, ki jo je imel v trboveljskem muzeju. Takrat je razstavil svoje analogne in digitalne fotoaparate in slike, ki jih je posnel z njimi. V drugem prostoru pa portrete znanih Zasavčank in Zasavčanov. “Ko je bila Anka Senčar stara 50 let je prišla praznovati v Zasavje k prijateljici. Ko sem izvedel, sem jo šel slikat. Prijateljica nama je usmerjala kar navadno žarnico, da sem imel pravo svetlobo,” je povedal anekdoto iz časa analogne fotografije. Ko ne bo mogel več biti tako aktiven na terenu, pravi, bo pa skeniral in uredil arhiv. V kratkem ga čaka skeniranje posnetkov steklarne, ki jih bo povečal in naredil razstavo. Ta bo najbrž v novembru. “Steklarno sem 30 let slikal, imam nekaj zanimivih fotografij, ki se jih splača pokazati,” je pojasnil Klančar.

Še vedno aktiven, koliko je le mogoče

“Me pa ta moja jama še vedno spremlja,” je pojasnil ob pogovoru o fotografiranju v današnjih časih. Fotografira dogodke, ki jih organizirajo v rudniških rovih in druge občinske prireditve. Tudi v svojem studiu je še vedno aktiven. Pravi, da bo fotografiral, dokler bo lahko. S ponosom zabeleži družinske dogodke in vsako leto za novoletno darilo uredi fotoknjigo. Za dušo pa, kot pravi, je že od nekdaj rad delal reportaže iz potovanj. Užival je v tem, ko je fotografiral ljudi po svetu. “Fotografiranje me še vedno navdušuje. Da se dogajajo lepe stvari in da jih lahko s fotoaparatom zabeležim, mi je pa sploh všeč,” je iskreno zaključil Klančar.

FOTO: Lutkarji stari toliko, kot njihove marionete

Deli s prijatelji

-- OGLAŠEVANJE --

Najbolj brano

-- OGLAŠEVANJE --

-- OGLAŠEVANJE --
-- OGLAŠEVANJE --
-- OGLAŠEVANJE --

Preberite tudi

NEVERJETNO: Projekta trboveljskih dijakov z mednarodno postajo poletela v vesolje

Na Mednarodni vesoljski postaji so astronavti uporabljali program, ki so ga napisali dijaki 2. in 3. letnika Srednje tehniške in poklicne šole Trbovlje. Dijaki...
-- OGLAŠEVANJE --