24. 03. 2026

Iz Ukrajine pobegnili na varno

“Res sem si želela zmagati na razpisu, saj ne želimo tu živeti na račun Slovenije. Z možem želiva delati,” nam je povedala nova najemnica Paviljon Parka Viktoriia Svyshchova, ki z družino že štiri leta živi v Zagorju. V regiji, kjer ji je dobrota ljudi ogrela srce.

Lani oktobra je Občina Trbovlje razpisala novo najemno obdobje za lokal Paviljon Park v trboveljskem mestnem parku. Nova najemnica naj bi pijačo in prigrizke ponudila že v začetku decembra, a se je zaradi vojne v njenem domačem mestu postopek zavlekel.

Viktoriia je s soprogom in dvema majhnima otrokoma še pred štirimi leti živela v enem največjih mest v Ukrajini – Harkovu. Že leta prej se je tam govorilo, da bo prišlo do vojne, je povedala. Potem pa jih je nekega februarskega jutra zbudil eden najbolj groznih zvokov tega sveta. “Z otroki smo šli 23. februarja 2022 mirno spati, zjutraj pa nas je zbudil zvok bomb v naši bližini.” Takoj so se odpravili v zaklonišče, kjer so preživeli nadaljnjih 10 dni. “Najprej so govorili, da bo vojne hitro konec. Vsak dan smo poslušali nove slabe novice o ubitih prijateljih, sodelavcih in sorodnikih.” Ker sta s soprogom želela zaščititi sinova, so zapustili domače mesto.

Izredni dopust, ki se je zavlekel v 4 leta

Odpravili so se do meje, kjer so upali, da bodo lahko zapustili državo. Uspelo jim je in na predlog prijatelja so prišli v Slovenijo. “Mislili smo, da bo to dopust za kratek čas. Ves čas so namreč napovedovali, da bo napadov kmalu konec. V Sloveniji je bil na potovanju naš prijatelj in nam jo priporočil kot zelo lepo državo.” Po več tisoč prevoženih kilometrih so za nekaj dni najeli hišo v Zagorju. “In že takoj naslednji dan je do nas prišla soseda Katja s svojim možem in ponudila pomoč. Pomagala sta nam najti bolj dostopno stanovanje za najem, nas podpirala in še naprej pomagala, za kar smo jima neizmerno hvaležni.”

V novem stanovanju pa jih je obiskal še sosed Jani. “Vabili so nas na kosilo, ponujali dodatno pomoč. Vsi naši novi sosedje so bili v nami, z ramo ob rami vsa ta štiri leta. To je neprecenljivo. Dobrota ljudi v Zasavju nas je res ganila. Prav ti ljudje so močno vplivali na našo odločitev, da ostanemo v Sloveniji.” Dnevi so se vlekli in vojna v njihovi domovini se ni in ni zaključila.

Ko sta Viktoriia in njen mož videla, da bosta morala ostati dlje, sta se odločila, da si poiščeta službo. “Na račun države, ki nam je ponudila varno zavetje, nisva želela živeti.” Vpisala se je na tečaj slovenščine za tujce, se zaposlila kot prodajalka in se nedavno vključila v program PONI. “Mož je imel v Ukrajini lastno podjetje. In zdelo se nama je, da lahko tudi v Sloveniji sama ustvariva novo življenjsko pot. V PONI sem se vpisala, ker sem želela izvedeti, kako bi lahko tukaj nadaljevala kot podjetnica.” V programu PONI sta z možem razvila novo poslovno pot in prav tu so jo seznanili z razpisom Občine Trbovlje. “To je bilo to. Vedela sem, da si to želim in da bom ponudila dovolj visoko najemnino, da zmagam na razpisu.”

PONI odpira nove priložnosti

Pa se vrnimo k zgodbi Viktoriie. Ko je izvedela, da je izbrana za najemnico lokala v parku, je dala odpoved, da bi se samozaposlila. Znanje in izkušnje, ki jih je pridobila s pomočjo programa PONI, so bile zelo dobrodošle, je poudarila. In začela se je birokracija. Najprej vsa potrdila iz Ukrajine, pri čemer so ji kot posredniki pomagali na RRA in na veleposlaništvu. Nato lov za banko, ki bi ji bila pripravljena odpreti poslovni račun. “Nisem si mislila, da bo tako težko. Kot državljanki države, ki jo smatrajo kot tvegano, mi računa v večini bank niso mogli odpreti.” Vmes je nakupila še zadnjo potrebno opremo in v sredini januarja odprla lokal v Mestnem parku Trbovlje.

1 of 3

Strah se je spremenil v navdušenje

Da jo je bilo sprva strah odpreti vrata lokala, je priznala. Prav zato, ker je imela z Zasavci samo lepe izkušnje, so jo komentarji o tujcih, ki so prevzeli lokal, zelo prizadeli. Te je brala na družabnem omrežju. “Rada bi poudarila, da sem na razpisu zmagala na povsem zakonit način. Menim, da je to dober primer, da je vse mogoče, če stremiš k ciljem, želiš napredovati in delati, ne pa živeti na račun države.” Sama je takoj, ko je izvedela, da bo lahko prevzela Paviljon Park, šla v akcijo. “Skuhala sem ogromno kav na aparatu, se udeležila tečajev, naučila risati vzorce na peno,” je priznala. Naprej jo je gnala želja po kvalitetni postrežbi gostov. In čeprav se je zaradi zlobnih komentarjev na Facebooku bala začetka svoje poslovne poti, nam danes z veseljem pove drugačno zgodbo. “Ljudje so zelo prijazni in srčni. Z nekaterimi gosti smo že pravi prijatelji.”

Od ideje do podjetnika

Ob Viktoriii se je v programu PONI za podjetnika uril tudi Luka Kačič iz Hrastnika. “Tam sem pridobil celovito teoretično in praktično znanje, potrebno za ustanovitev in zagon podjetja. Program mi je omogočil razumevanje vseh ključnih korakov podjetniške poti – od oblikovanja poslovnega modela, pravnih in finančnih osnov, do trženja in vstopa na trg,” je povedal. In uspelo mu je, postal je podjetnik. Ustvaril je inovativno platformo za digitalno ohranjanje spominov na preminule, ki povezuje fizični spomenik z digitalnim prostorom. Imenoval ga je CandleBook. Žalujoči svojci in prijatelji pokojnih lahko tako preko QR kode na nagrobniku nalagajo in dostopajo do fotografij, videoposnetkov, zapisov ali prižgejo digitalno svečko.

Konkurenčna in prodajna prednost CandleBooka je v kombinaciji z dostopno ceno primeren za vsakogar. “Vsebuje premišljene uporabniške izkušnje in čustvene globine storitve. V primerjavi z obstoječimi rešitvami CandleBook ne ponuja le QR kode, temveč celosten digitalni spominski prostor, ki je enostaven za uporabo tudi za starejše uporabnike in družinske člane brez tehničnega znanja,” je poudaril Kačič. CandleBook omogoča sodelovanje več družinskih članov, prižiganje digitalnih sveč ter ima potencial za povezovanje s pogrebnimi podjetji in drugimi partnerji, kar povečuje njegovo razširljivost in tržno prednost.

Sorodni članek:

Neverjetna preobrazba starega klavirja – ideja prihaja iz Zasavja