Očitno sem se preveč razvadil, preveč dobrega naužil. Nič več ni tako kot je bilo na začetku. Morda sem “sladico” prehitro pojedel. A kaj ko nisem vedel, kje naj začnem, ko pa je bilo toliko dobrot na razpolago. No ja, saj so še, ampak Vietnam in Indija sta zaenkrat kar nekaj korakov pred ostalimi državami, ki sem jih v dobrem letu obiskal. Po čem? Po vsem. Če bi me kdo danes, po približno enem letu, vprašal, kako je bilo na potovanju po teh dveh državah, bi znal opisati skoraj po dnevih in dogodkih natančno. Kar pa za Malezijo, Kitajsko, Egipt in Šrilanko ne bi mogel reči.
Je krivo dojemanje ali pričakovanja?
Nič ni narobe s temi državami, le moje dojemanje in pričakovanja s potovanj so drugačna kot od ostalih, ki potujete ali potujejo po svetu. Če sem se na začetku prerival pred templji za dober položaj za fotko, grem sedaj lahko tudi mimo. Azija si je v tem segmentu precej podobna. Seveda pa so druge stvari, ki navdušujejo. Nikakor ne bi primerjal Indije s Kitajsko ali Malezijo ali Šrilanke z Vietnamom. So si podobne, a tudi zelo različne – vse pa čudovite. Egipt je seveda čisto druga zgodba, ki se me na ta način ni tako dotaknila.
Sicer pa moje videnje ni enako kot videnje ostalih. Včasih, ko poslušam občutja sopotnikov, se vprašam, če sem bil na istem potovanju. Vsi navdušeni, jaz pa ravnodušen. Je z menoj nekaj narobe?
Čudovita, a nekaj je manjkalo …
Pa pojdimo še malo na Šrilanko. Čudovita pokrajina, čudoviti ljudje, enolična hrana, lepo morje in plaže, a meni je vseeno nekaj falilo. Tokrat sem bil res sam. Pa ne samo jaz, nihče se ni z nikomer družil. V jedilnici so sedeli vsak zase, nihče ni z nikomer komuniciral. Kaj takega pa še ne. Postal sem solist. S skupino sem bil praktično samo še v avtobusu. S Tuk Tukom sem se prevažal od destinacije do destinacije – vse kar naj bi me zanimalo, mi je pokazal šofer. Tako sem videl več kot bi sicer. S tem zanimivim vozilom sem se prevozil več kot 500 kilometrov, malo izven mest, po vaseh in poljih. V nekaj dneh seveda.
Kar se alkohola tiče, ga ni povsod. So posebne prodajalne, kjer prodajajo samo alkohol. Imajo ga tudi v nekaterih restavracijah … Skratka, tokrat me ni prizadelo. Izlet je bil bolj umirjen po tej plati. Tako daleč pa še nisem, da bi se ga sam nacejal. Pa poglejmo še hrano – ta je bila precej enolična. Kuretna, in riž s kariyem, po navadi kar malo spaysi. In to sem jedel skoraj vsak dan … Ker nisem želel jest njihovih burgerjev in hrane, ki je ne poznam.
Polno doživetij, a največje – na poti domov
Obiskal sem sirotišnico za slone, jih malo futral in se z njimi kopal v reki. Se povzpel na tisti hrib s samostanom, ki je na vseh turističnih fotografijah. Malu plul po reki Madu, obiskal ribiško vas in vse mogoče tržnice, pa se peljal z vlakom čez tisti most, ki je tudi simbol Šrilanke. In to je to. Sedaj bom do junija doma, šest držav sem obiskal v dobrem letu. Junija grem v Kenijo, do takrat pa počivam.
Na koncu tokratnega potovanja mi je ostalo še tisto najbolj mučno s takih potovanj. Pot domov …… Avioni, letališča, avtobusi in čakanja. V petek popoldne smo odšli na letališče, v nedeljo ob petih zjutraj pa sem bil doma. Vse to so čari turizma in to je treba sprejeti. Tudi na poti doživiš kaj zanimivega. Zadnji del poti iz Beograda do Ljubljane je bil precej nostalgičen. Na dan so privrela čustva (vseh sort) in spomini na mladost in življenje v Jugoslaviji. Ob enih zjutraj smo morali na hrvaški carini vsi – vsak s svojo prtljago z avtobusa in čakati na pregled kufrov in avtobusa. Meni je razkopal v nulo spakiran ta velik kufer. Kar solze so mi tekle. Spomin se je vrnil 45 let nazaj, ko smo se vračali iz nakupov v Avstriji in Italiji. Ima šta za prijavit, jaz pa suvereno “ništa” in nasmeh zmagoslavja se mi je narisal na lice. Pot je poplačana, carinik ni odkril ničesar. No tako je bilo to takrat – sedaj, ko ni meja, so pa meje v glavah, ki pa jih je težje premagati.
Jaz svoje sem premagal, se ojunačil in Hrabrega Miška poslal v svet.
Sorodni članek:
Bolj, ko hodim po svetu bolj spoznavam, da imamo več kot imajo veliki
