Spim, oziroma spal sem. Vsak dan, tam okrog dveh sem nevaren sam sebi in morda tudi komu drugemu, ker … ker mi veke pokrijejo oči, noge postanejo telečje in ne funkcioniram več. Moram zaspati, pa naj bo to kjerkoli. Zato ne kličite reševalcev, če me boste našli na klopci v parku ali “mrtvega” za volanom parkiranega avtomobila.
Morda bi se zgoraj napisano res odvilo, če ne bi bil že izkušen “siestar” in se ob nevarnih urah zadrževal doma. Pravijo, da je dnevni počitek za lepoto. Ampak pri meni ne deluje. Očitno tisto matranje ponoči izniči dnevni trud.
Dovolila si je vstopiti v moji dve uri počitka, dve uri nujnega odklopa …
Danes je bilo kot vsak dan, izklopim telefon (vsaj mislim sem, da sem ga), zagrnem okna, tema mora biti, v ušesa stlačim čepke in koncert za hlod in žago se lahko začne. No, ker nikoli ne gre vse po planu, se je današnji počitek izjalovil, ker nisem izklopil telefona. Pozabil pač. Sto let me ni nihče poklical ob tej uri, vejo da ne smejo. Gospa Neža iz ZON-a pa si je dovolila vstopiti v moj svet sanj, v moji dve uri počitka, dve uri odklopa in polnjenja baterij. Naj ji bo, ni vedela, sedaj ve in še ena na listi tistih, ki jih ni treba opozarjati naj me od dveh naprej pa vsaj do štirih ne motijo.
Bil je klic, ki sem ga bil po začetnem šoku vesel. Z urednico Nežo že dolgo veva eden za drugega, počasi se tudi spoznavava in jasno nama je, na kakšnih stolih sediva. Kdo je ona in kdo sem jaz. Saj veste, na FB vse izveš in marsikoga spoznaš. Midva sva se toliko, da sva nekaj malega že skupaj ušpičila, nekaj pa morda še bova.
Najprej šok, potem pa – zakaj pa ne!
Lovro in Sandi na enem izmed potovanj.
“A bi ti pisal blog?” me je po telefonu kar iz prve vprašala. Malo se mi je sanjalo o čem govori, moram pa iskreno povedati, da jaz razen kracanja in komentiranja kakšnih objav po Facebooku o blogih pojma nimam. Blog naj bi bil vse to kar počnem po FB, samo, da bo moje pisanje pod njenim budnim očesom malo olišpano, oziroma cenzurirano, če bo treba (pa verjetno bo treba).
Kaj naj bi pisal, kaj je Nežo prevzelo, da me je poklicala in ponudila sodelovanje. Všeč so ji bili moji potopisi s potovanj po Vietnamu, Indiji in Maleziji, ki pa potopisom niso veliko podobni. Zakaj? Ker jaz nisem opisoval poti in suhoparnih podatkov o arhitekturi, zgodovini, politični situaciji in ne vem še o čem vse, sem pa pisal o svojih občutkih, pikantnih dogodivščinah, zanimivih srečanj in dogodkih pod vplivom opojnih tekočin. V Indiji tudi o večerji s kukiji. Skratka nič se ni skrilo, vse se ve.
Jaz sem pristaš potovanj na način, da nekaj doživiš.
Če boste domačo nalogo, ki mi jo je Neža naložila prebrali na ZON-u, pomeni, da vam to moje pisanje ni čisto brezveze in postal bom pisec ZON-a. Tako boste naslednjič lahko prebrali, kako sva s kolegom Lovrotom v Vietnamu jedla kače, podgane (samo jaz) in psa. Pa, kako sem v Indiji na vlaku ležal poleg mrliča in v puščavi Tar videl kamele, ki so preletavale nebo.
Tudi o potovanju po Maleziji bom lahko kaj napisal, predvsem o tem, da je raj za hedoniste in gurmane. Štofa za pisanje ne bo zmanjkalo, saj greva oktobru z Lovrotom v Čile, Peru in Bolivijo na “šnicle” – za nekaj časa je bilo dovolj riža.
Darko Kmetič ob hotelu za divje čebele pri OŠ v Radečah. Te so pomembne, ker pomagajo pri opraševanju.
Društveni čebelnjak krasita dve starinski panjski končnici
