08. 10. 2024

Generacijo, ki letos proslavlja sedemdeset let od začetka šolanja na srednji šoli, lahko srečate enkrat na leto, ko se zberejo v Trbovljah in obujajo spomine. Od 35 štirinajstletnikov vpisanih leta 1954 jih je živih malo manj od polovice. Ostali se občasno slišijo po telefonu, med njimi pa so še vedno korenine, ki se ne dajo in občasno pridejo na druženje v Trbovlje. Letos jih je zaradi bolezni od predvidenih osem bilo šest. Kljub častitim letom je njihov spomin na šolanje še kako živ. Pred leti so se radi sprehodili od nekdanjega internata na Ribniku do mesta, kjer je bila šola, in do priljubljenih mest, ki so jih nekoč obiskovali. Zaupali so nam, da če ni šlo drugače, so včasih iz internata tudi pobegnili in skrivaj šli v kino.

Teden na rudarski šoli: 2 dni pri pouku, 3 dni v rudniku

Pouk se je v rudarskem oddelku Industrijske rudarske šole Trbovlje delil na teoretični in praktični del. Teoretični pouk je potekal v šoli. To so bili splošni in strokovni predmeti, praktični pouk pa je potekal na šolskih deloviščih v rudniku. Za to delo so bodoči rudarji prejeli tudi denarno nadomestilo v višini 900 din po delovišču, kar jih je še posebno razveselilo.

Andrej Radej s soprogo.

Andrej Radej, rojen v Brestanici, je bil od prisotnih edini, ki je ostal v rudarstvu do upokojitve. V Trbovlje je prišel skupaj s prijateljem in sosedom Marjanom. Andrej kot večina izhaja iz številne družine. Vpis v rudarsko šolo je poleg zagotovljene službe družini pomenil tudi ena lačna usta manj, saj so imeli brezplačen internat, kjer je tudi hrana bila boljša kot je bila doma.

Andreja je pred 60 leti v rudniku zasulo

»Po končani šoli nismo bili navadni kopači, temveč forhajerji, vodje skupine, ki so skrbeli tudi za varnost. Najprej sem bil zaposlen v rudniku Senovo, ki je bil znan kot rudnik brez nevarnega metana. V Senovem sem bil do odhoda v JNA. Ko sem se vrnil se je že vedelo, da se bo rudnik zaprl in sem odšel v Velenje, kjer me je 29. oktobra 1961 na popoldanskem šihtu zasulo. Res sem imel srečo, da sem ostal živ. Ta dogodek me je nekako obeležil. Dolgo sem bil na bolniški in ves čas sem imel smrt pred očmi. Zato sem naslednje leto dal odpoved. Takoj po prvomajskih praznikih 1962 sem začel delo na novem delovnem mestu v Zagorju.«

Verjetno pod vtisom neljubega dogodka je Andrej postal reševalec saj je čutil še posebno odgovornost pri reševanju ponesrečenih, tako pri nas kot tudi v Raši, Bosni, Srbiji …  Kot vodja reševalne skupine je dočakal upokojitev leta 1990. V Zagorju si je ustvaril družino in zdaj je Zagorjan.

Nekoč soseda in sodelavca Andrej in Marjan.

Marjan Jalovec, ki je prišel na rudarsko šolo skupaj z Andrejem, je bil rudar na Senovem le dve leti. Do upokojitve se je uspešno ukvarjal s prašičerejo. Danes živi v Krškem. Nikoli pa ni pozabil na dneve v rudarski šoli in rudniku Senovo.

»Rudarji so bili takrat v čislih, pa še drugih možnosti za zaposlitev ni bilo. Premog za ogrevanje se je dobro prodajal, največ v večjih mestih. Po končani šoli smo se v rudniku dobro odrezali. Na izmeno smo napolnili po 35 vagončkov na enem delovišču. Ob prihodu na delo bi dobili delovišče, kjer je bila običajno velika stena, v katero smo izvrtali luknje, miner bi vstavil strelivo in po eksploziji smo polnili hunte. Ker smo se v šoli naučili tudi miniranja in še nekih prijemov na delovišču, kar ostali rudarji niso znali, smo normo hitro dosegli. Čas, ki nam je ostal do konca delovne izmene, smo izkoristili za počitek. Kdor je želel, je z izkopom lahko nadaljeval, kar se je upoštevalo pri izplačilu.«

Proti neznosni vročini v jami na prav poseben način

»Vsi v skupini smo bili mladi, sam sem jih štel osemnajst. Ni čudno, da mi je na misel prišla ideja, da se slečemo do golega in tako delamo. Obdržali bi le škornje in pas. In tako smo tudi naredili. Ko nas je videl štajger ni mogel verjeti svojim očem. Kot vodja skupine sem mu razložil, da nam je tako lažje, kot pa da se kar naprej slačimo, ožemamo vse, kar smo slekli in mokra oblačila oblačimo nazaj. Ni ga motila golota, le možnost poškodb.«

Za razsvetljavo so imeli karbidovke, ki so gorele po osem ur, in “bog ne daj”, da kakšna ugasne. Še posebej je bil Marjan previden pri miniranju. Zelo skrbno je shranjeval razstrelivo, kajti fantje, ki so bili s kmetov, bi ga z veseljem vzeli, ker so z njim na kmetiji razstreljevali štore.

Našli luknjo v ograji trboveljskega bazena – in jo izkoristili

Ciril Svetličič

Ciril Svetličič iz Kočevja, kot otrok ni maral šole: “Sem iz rudarske družine, Oče in brat sta delala v kočevskem rudniku, sestra pa na separaciji. Imel sem še dve sestri, živa pa sva le še midva z bratom, ki je star 95 let. V šoli nisem bil najboljši, vse drugo mi je šlo po glavi. Oče mi je govoril, da z mano ne bo nič, za kramp in lopato pa še bom. Pri trinajstih letih so me poslali v Trbovlje in imel sem veliko domotožje.” So si pa rudarski mladeniči dneve tudi popestrili: “V internatu so bili strogi vzgojitelji. Včasih smo skrivaj šli ven. Denarja nismo imeli, igrali smo nogomet, odbojko, se družili. V ograji na trboveljskem bazenu smo našli luknjo in jo tudi izkoristili. Hrana v internatu je bila raznovrstna, bolj kot doma.«

Z družino si je pred dnevi ogledal današnje Trbovlje. Tudi na Gojdi in okolici so bili. Pravi, da je zdaj vse drugače.

Sogovorniki so nam s ponosom povedali, da so ob nedeljah udarniško delali na izgradnji današnjega Delavskega doma Trbovlje, ki so si ga med obiskom Trbovelj po mnogih letih tudi ogledali.