18. 01. 2021

Družina Staneta Weissa je na dan potresa na Hrvaškem, ki je 30. decembra lani najbolj prizadel Petrinjo, Glino in Sisak, prizadetim takoj poslala pomoč. In k solidarnosti pozvala tudi druge Trboveljčane. »Petrinje danes ni več,« pravi Josipa Miffek Herak, katere družina je med vojno dala delo v njihovem fotografskem ateljeju očetu priznanega trboveljskega fotografa Staneta Weissa.

Družina Staneta Weissa je bila leta 1941, ko je imel edinec družine Weiss 4 leta, med tistimi družinami, ki so jih Nemci iz Trbovelj in Hrastnika pregnali v Petrinjo in so jim tamkajšnji domačini brez oklevanja nudili podporo. “Tedaj so nas pregnali 508,” se spominja kmalu 84-letni Stane Weiss. In sedaj je družina Weiss brez omahovanja pomagala družini Josipe Miffek Herak, sicer priznane odvetnice in izjemno srčne ženske.

Petrinja je do tal porušena

“Takoj, ko sem izvedel za potres, sem poklical Marijana Miffeka v Zagreb, saj so bile telefonske povezave s Petrinjo prekinjene. Vprašal sem, kako so in kaj potrebuje družina njegove hčere v Petrinji. Z ženo sva hitro pripravila najnujnejša oblačila, odeje, grelnik za vodo, čistila … Skupaj s sorodniki smo zbrali tudi oblačila in na silvestrovo so jih odpeljali trboveljski gasilci, ki so jim pomoč predali že popoldne. Vesel sem, da je Elektronabava dala ljudem na porušenem območju 150 električnih radiatorjev,” opisuje Stane Weiss.

Želi si, da bi se življenje lahko čim prej vrnilo v Petrinjo in da bi se družine lahko spet srečale. “Sedaj ni primeren čas, da bi jih obiskal, saj potrebujejo čas in energijo zase, nočem jim še jaz delati gneče,” je slikovit Stane Weiss, ki brez odlašanja pove, da so bila leta med drugo svetovno vojno, ki jih je preživel v Petrinji, njegova srečna otroška leta.

Kot svetlolasi deček je bil pri družinah v Petrinji zelo priljubljen, pa tudi v šoli, saj se je jezika zelo hitro naučil. Tako mu je posebno pohvalo za najboljšega učenca v zvezek zapisala njegova učiteljica, kar nam je tudi s ponosom pokazal. “Od mojih vrstnikov v Petrinji skorajda nihče ni več živ. Zato je pomembno, da so med seboj povezani naši otroci.”

Ko so prispeli trboveljski gasilci …

»Občutkov, ki so nas prevevali, ko smo dobili pomoč, se ne da opisati. Nekdo, ki tega ni doživel, tega tudi ne more razumeti. Potrebovali smo vse, saj smo ostali dobesedno brez vsega. Vsa pomoč, ki smo jo prejeli prvi dan, je bila izjemno dobrodošla. A verjemite mi, več kot vsa ta človekoljubna pomoč nam je pomenilo zavedanje, da v nesreči nismo ostali sami. In ko v množici vozil zagledaš slovensko registracijo, se zaveš, da so tukaj tudi požrtvovalni Slovenci. Po meni je spraševal Simon Las, ki ga nisem poznala. Opisoval mi je, kako so Trboveljčani s solzami v očeh in z veliko ljubezni zbirali humanitarno pomoč in donacije… To je nekaj neprecenljivega. To te v teh katastrofalnih razmerah drži pokonci. Nismo sami!« pripoveduje Josipa Miffek Herak. 

To je nekaj neprecenljivega. To te v teh katastrofalnih razmerah drži pokonci. Nismo sami!

In kako je v Petrinji, kako sedaj živi družina Josipe Miffek Herak? »Z eno samo besedo: Petrinje ni več. Središča mesta in starega mestnega jedra ni. Del poslopij je porušen, drugi del hiš, ki navzven sicer izgledajo dobro, bo potrebno porušiti. Ostali smo brez vseh obeležil, ki delajo Petrinjo prepoznavno, brez osnovne in srednje šole, sedeža občine, sodišča, zdravstvenega doma, doma kulture, knjižnice, kina, muzeja, ostali smo brez vseh poslovnih stavb. Hiše so bile zgrajene v baročnem, neorenesančnem, secesijskem in klasicističnem slogu. Vse te hiše so bile spomeniško zaščitene kot kulturni spomeniki,« z otožnostjo našteva Josipa Miffek Herak. In pove, kar je napovedal tudi že petrinjski župan: »Porušiti bo potrebno več kot 90 odstotkov stavb.«

Sama se je nekaj dni po potresu z možem vrnila v družinsko hišo, ki je sicer poškodovana, zidovi so popokali. Zato lahko živijo samo v kletnih prostorih, saj zgornji prostori niso dovolj varni, ponekod so še ruševine in v druge sobe ne morejo vstopiti, ker so vrata zatrpana z ruševinami.

»Živimo iz dneva v dan. Zaradi popotresnih sunkov je hiša vse bolj nevarna in vedno znova se sprašujemo, koliko časa bo še zdržala in bomo še lahko živeli v njej. Želimo pa ostati tukaj, ker imamo tudi štiri pse. A pomembno je, da imamo streho nad glavo in da nas ne zebe. V mislih imam ves čas pred seboj ljudi, ki morajo živeti v mrazu v kontejnerjih in kamp prikolicah…«

Povezani osem desetletij

Trbovlje in Petrinja sta povezani osem desetletij. »Ne poznam podobnega primera. Ljudje smo si nesebično pomagali in srečna sem, da se je povezanost med krajema in družinama obdržala ter se prenaša iz generacije v generacijo. S svojo hčerjo Paulo se o tem veliko pogovarjava, da se ta zgodba in povezanost ne bi nikoli končala. Želim si, da otroci ostanejo povezani in nadaljujejo našo zgodbo,« pripoveduje Josipa Miffek Herrak. In za to se zavzema tudi Stane Weiss, ki ima v ateljeju ves čas na dosegu roke album s slikami svojega srečnega otroštva v Petrinji ter srečevanj obeh družin.

Želim si, da otroci ostanejo povezani in nadaljujejo našo zgodbo.

Med drugo svetovno vojno in Domovinsko vojno sta Josipin oče Marijan in Stane Weiss ves čas ostala v stiku. Stane je z družino tudi obiskal Petrinjo, a večinoma so stike ohranjali po telefonu. Ko so bili Miffekovi 1991. leta pregnani iz Petrinje, se je Stane zavzel za njih in jim priskrbel zavetje v Trbovljah. “Vesel sem, da smo jim lahko pomagali in jim na nek način vrnili za njihovo pomoč med drugo svetovno vojno. Krajši čas so živeli pri nas, nato smo jim našli stanovanje. In po nekaj mesecih so se lahko vrnili domov,” pripoveduje Stane Weiss.

»Bila sem študentka in s sestro Ano Marijo in nečakom Kristianom, ki je imel tedaj samo dve leti, so nas sprejeli medse, kot da smo člani družine. Zares se moram zahvaliti celotni družini Weiss, Stanetu, Mariani, Stančiju, pa tudi gospe Vidi Franko in njeni hčeri Juliji Jerman, in tudi družini Stražišar, ki nam je omogočila, da smo pol leta živeli v kleti njihove hiše. Pa tudi družini Dežijot ter mnogim drugim, ki so nas obiskovali in nam pomagali, da nas rane vojne niso preveč prizadele.«

Družini Miffek in Weiss imata stalne stike. »Redno se slišim z Renato in sedaj tudi z Lauro, ki je bila še dojenček, ko smo bili leta 1991 v Trbovljah, sedaj pa je žena in mati. Žal smo bili v teh 30 letih samo enkrat v Trbovljah, je pa bila decembra 2019 Laura pri meni v Petrinji. Čas tako hiti, da nismo imeli občutka, da smo se videli pred tremi desetletji. Prav zaradi vsega tega sem prepričana, da bomo še bolj cenili čas, ki nam je namenjen v tem življenju, vsak dan in vsako uro tega življenja,« razmišlja srčna odvetnica in prijateljica družine Weiss Josipa Miffek Herak, ki si bo prizadevala, da bo čim prej vzpostavila spet svojo odvetniško pisarno in da se bo življenje čim prej vrnilo v mesto.

Strah me je, da bo mesto umrlo

»Strah me je, da bo obnova trajala predolgo in da se bodo mladi ljudje začeli izseljevati. Zato je pomembno, da se mesto čim prej obnovi, nimamo časa čakati leta in leta, da se kaj zgodi. V tem primeru bo mesto umrlo. Država naj nam da material in orodje, sami bomo obnovili mesto in zagnali gospodarstvo. Le država nas ne sme pri tem ovirati. Potrebujemo veter v jadra!,« je odločna Josipa.

»Velika vam hvala, tega ne bomo nikoli pozabili. Sama se bom osebno zavzemala, da spomin na to ne bo nikoli zbledel.«

»Ni besed, s katerimi bi opisala hvaležnost Sloveniji, Trbovljam in vsem ljudem, ki so nam v teh težkih trenutkih med prvimi priskočili na pomoč. Srečna sem, ker sem v tej katastrofi spoznala nove čudovite ljudi iz Slovenije, da smo obnovili stike in si zares ne želim, da bi se ta naša povezanost prekinila. Verjemite mi, tako razmišljajo vsi prebivalci Petrinje in zato se v imenu Petrinja in vseh prebivalcem mesta zahvaljujem. Velika vam hvala, tega ne bomo nikoli pozabili. Sama se bom osebno zavzemala, da spomin na to ne bo nikoli zbledel.«

Trboveljčani v Petrinji: “Česa tako pretresljivega še nismo videli.”