22. 07. 2019

 »V realnih svetovih smo ujeti, vsaj tisti, ki smo dovolj statični.«

Roman Rozina je pisateljska duša, za katerega je pisateljevanje, kot sam pravi, še vedno konjiček. Najin pogovor se je začel z literaturo, pred kratkim je namreč izšla njegova nova knjiga. Dotaknila sva se začetkov njegove samostojne pisateljske poti, Zasavja in še česa.  Njegovi začetki ustvarjanja segajo na področje publicistike, v leposlovje je stopil precej pozno. Zdaj je že nekaj let samozaposlen v kulturi.

Pred kratkim je pri založbi Modrijan izšla vaša nova knjiga, zbirka kratkih zgodb Po cipresah diši. Cipresa zaradi svoje vse letne zelenosti deluje skoraj nesmrtno. V vašem delu pa je veliko spogledovanja z našo zaključno točko v življenju, smrtjo.

Ja, naslov jasno »aludira«, da naj bi bilo dogajanje teh zgodb končevanje, minevanje in izgubljanje. Jaz bi težko rekel, da so to zgodbe o tem. Mislim, da je končnost bivanja os okoli katere se vrtijo te zgodbe in je to njihova skupna točka. Kdor je prebral kakšno moje delo, ve, da ne premorem kakšnih odgovorov večjih resnic. O smrti ne povem nič kaj takega. Preko različnih zgodb pa jo vidim iz različnih zornih kotov, tako da so zgodbe tradicionalne v tem smislu, da imajo fabulo. Preko spraševanj in situacij, monologov ter dialogov skušam videti končevanje. Včasih je želeno, včasih je nehoteno, včasih to želimo drugim, včasih nikomur.

Od kje navdihi za vaše knjige?

Po navadi so knjige odziv na neke stvari, o katerih razmišljam, ki me s čim privabijo, ki me izzovejo. Sploh pri kratkih zgodbah. Velikokrat se avtor odzove na dražljaj, ki je neposreden in minimalističen. Romani so bolj posledica razmišljanj.

Pred leti ste se odločili za samostojno pisateljsko pot. Bi rekli, da sta se vaše življenje in vsakdan spremenila?

Življenje se je spremenilo. Prej, ko hodiš v službo je to vseeno centralni del, ki ti pobere 8 ur. Zdaj je moj glavni del bolj razpršen. To so neka opravila, pisanja po naročilu, spet se več ukvarjam s publicistiko. Ker imam vnuka in vnučko, ki sta še majhna sem lahko prikladen čuvar. Bistveno ustvarjam manj literarno kot sem prej.

Kako preživljate prosti čas, ko ni knjig in pisanja?

Kar se tega tiče imam pa slabo domišljijo. Po navadi so kar knjige, včasih film. Knjige so bistvena zadeva – ali jih pišem ali jih berem ali razmišljam o njih.

Svojo prvo knjigo ste izdali precej pozno. Ste si v tem času izoblikovali kakšno posebno pisateljsko rutino?

Rutine bi si nekako želel. To bi pomenilo, da počnem zgolj to in bi si tako postavil neke urnike. Pisateljevanje je še vedno bolj hobi, saj za življenje človek počne druge zadeve. Ker si doma je neka splošna percepcija, da je več časa za gospodinjska opravila, tako da literarno ustvarjanje išče meandre in oaze, kamor se zliješ s tem kar imaš za povedat. Nimam rutine, morda ko bom upokojenec, čeprav tudi za upokojence pravijo, da nimajo časa (smeh).

Zasledila sem, da ste se preizkušali tudi v pisanju scenarijev. Kako je uspel ta projekt?

Je bilo in je bolj kot ne minilo. Naredil sem poskusno scenarij za nek celovečerni film. Nikjer ga ni moč najti.

Nekateri menijo, da je boljše, da se bere slaba literatura, kot pa da se nič ne bere. Nisem takega mnenja. Mislim, da potem preskoka iz slabe literaturo v dobro ne zmore skoraj nihče.

Kaj je za vas literatura?

Tako je v objektiv očeta ujel fotograf Lovro Rozina.

To je nek tak prijazen, urejen, končen svet, ki je zelo presenetljiv. V realnih svetovih smo ujeti, vsaj tisti, ki smo dovolj statični. Lovimo se v sheme, ki so zaprte in nepretočne. Včasih smo siti samih sebe in znanih podob. Tu je literatura mnogo bogatejša. Ogromna veleblagovnica v primerjavi s to skromno trgovino. Sili k razmišljanju in k temu, da smo razumska bitja. Dela nas uporabnike našega organa, možganov. Nekateri menijo, da je boljše, da se bere slaba literatura, kot pa da se nič ne bere. Nisem takega mnenja. Mislim, da potem preskoka iz slabe literaturo v dobro ne zmore skoraj nihče.

Ali vas kot pisatelja skrbi podatek, da Slovenci sodimo v sam vrh nebralcev? Kje vidite rešitev?

Prišlo bo do te situacije, da bo knjiga izginila. Tako se poslavlja tudi »moja založba« Modrijan. Če se bo to dogajalo še naprej, da bodo naklade tako drastično padale in bo prodaja padala, bo vse manj pišočih. Brez dejavnih založb ne bomo osveževali ponudbe. Tako bo bralcev vse manj. Zdi pa se mi, da ko se bo naredil ta vakuum, bomo knjige začeli pogrešat. Tudi e-knjige niso rešitev, saj je e-branje drugačno. E- zadeve so krasne za iskanje in filtriranje. Klasična verzija pa nudi več bralnega užitka.

Vaš je tudi slogan V TRI KRASNE, ki se je precej dobro »prijel«. Kako danes gledate na to?

Meni je bil ta slogan všeč, vem pa, da nekaterim ni bil.  Zdaj se trudijo z nekimi novimi. Zdi se mi, da se nič ne dogaja na tem področju, da so neke pobude kako turizem razvijat, a pod nekimi drugimi imeni. Problem pa je tudi, ker slogan ni vezan samo na eno občino, pač pa področje. Zasavje ne potrebuje veliko turistov, da bi se proglasilo za destinacijo, zadošča že malo. V naše hribe bodo še vedno zahajali ljudje.

Zapisali ste okoli 30 monografij, kronik, publikacij itd. o Zasavju, znana kot »zasavsko domoznanstvo«. Kako pa bi rekli, da se je Zasavje zapisalo v vas?

Verjamem, da na nek način.

Vaše priporočilo za poletno branje?

Pred leti je pri založbi Sanje izšla knjiga poljskega pisatelja Mariusza Szczygieča z naslovom Gottland. In še domače delo Mojce Kumerdej Kronosova žetev.

Avtor: Lea Ostrožnik

DODANO, 28.7.2019:

Roman Rozina

Pojasnilo k pogovoru Nova knjiga avtorja slogana “V tri krasne”

Z Leo Ostrožnik sva pred dnevi dolgo in prijetno kramljala, zato je imela veliko dela s poslušanjem pogovora in njegovim urejanjem. V nekem delu se je vanj prikradel nesporazum, ki bi ga rad pojasnil.

Ne mislim, kakor je zapisano, da bo knjiga izginila, dejstvo pa je, da se njen položaj že precej dolgo spreminja, poslabšuje. To ilustrirajo podatki o nakladah, o izdanih naslovih, kupnih in bralnih navadah, nenazadnje tudi številke o finančnem položaju založb in drugih delavcev na knjižni njivi, vključno z avtorji, katerih tožbe za kulturni praznik bogato brstijo po medijih.

Habitat, v katerem uspevajo dobre knjige, se opazno krči, manj je bralcev, manj založb, manj pestrosti, manj denarja, manj … Okoliščine se spreminjajo, knjiga izgublja veljavo in položaj, v njej pa še vedno tiči silna moč in strašanska privlačnost. In v tem paradoksu tiči moj optimizem: bolj ko bo prostor knjige odrinjen, odmaknjen, bolj jo bomo pogrešali, hujša bo lakota po potiskanem in zvezanem papirju, ki pripoveduje zgodbe.

Zavedam se poenostavljanja, a se mi zdi preveč zapleteno, da bi znal precizno pojasniti v nekaj besedah. Morda sem zato o tem napisal roman Zločin in ljubezen, ki sem mu kasneje dodal še optimizem razglašajočo novelo Kolo sreče, da ne bi občepel(i) v črni utopiji.