14. 09. 2018

V četrtek, 6. septembra, so se na povabilo pokrajinske koordinatorke Marjane Bajda,
prostovoljke in prostovoljci projekta »Starejši za starejše« iz DU Hrastnik, Dol pri Hrastniku, Trbovlje, Zagorje ob Savi, Litija, Šmartna pri Litiji in Gabrovke srečali na prijetnem druženju in kroženju po Dolenjski, Suhi Krajini ter Posavju.

Bilo je zanimivo, poučno in prijetno

Pot jih je že ob 7.00 uri peljala iz Dola pri Hrastniku do Šmartnega pri Litiji. Tu sta se združila oba avtobusa in pot so nadaljevali proti Bogenšperku, vodič Cveto pa nam je osvežil spomin na čase Valvazorja. Ob prijetnem klepetu in spoznavanju prostovoljcev so v daljavi že zagledali prvo postojanko – Muljavo, rojstni kraj našega pisatelja Josipa Jurčiča. Ogledali smo si njegovo rojstno hišo, preurejeno v muzej in se sprehodili po naravnem amfiteatru, ki je sestavni del posestva.

Pot se je nadaljevala po dolini Desetega brata in prostovoljce popeljala na skrajni konec Suhe krajine v zdaj že znano vas Krka, ki očara s svojo nedotaknjeno naravo, čisto vodo in lepo urejenim izvirom Krke. V Krško jamo vodi lahko dostopna pot in prijeten vodič z izjemno domišljijo, ki je vsemu videnemu dal kanček čarobnosti. Potem pa zopet vožnja ob Krki do Žužemberka in impozantnega srednjeveškega gradu, ki se dviga visoko na reko Krko. Tu so si vročino hladili z nesramno dobrim sladoledom.

Naslednji postanek je bil na griču Marnice nad Dobrničem. Tu so se s svečko poklonili padlim partizanom. Po krajšem postanku ob cerkvi Sv. Mohorja in Fortunata pa so počasi zapuščali Suho Krajino in se z vožnjo med mehkimi griči, vinogradi in sadovnjaki približali Posavju in gradu Sevnica, ki se nad mestom bohoti že od prve polovice 12.stoletja.

Seveda pa ni pravega zaključka brez dobre hrane, petja in harmonike, za kar so na pomoč priskočili gostitelji in odlična vodiča. “Ta čudovit dan, ki nas je vodil po lepih in zgodovinsko tako pomembnih poteh, je v nas zbudil tudi ponos da smo Slovenci in prostovoljci, ki s svojim delom pripomoremo k lepši, bolj prijazni in solidarni bodočnosti.” nam je za konec svoje mnenje zaupala koordinator projekta Starejši za starejše pri DU Hrastnik Jerica Laznik.

V soboto, 8. septembra je Rudarsko muzejsko in etnološko društvo SREČNO ZAGORJE v
okviru praznovanj občine Zagorje ob Savi izvedlo že 3. pohod po rudarski pohodni in učni
poti. Kljub najprej slabi vremenski napovedi so se pohodniki v nekoliko meglenem jutru,
ki pa je napovedoval prijetno topel dan, zbrali v Evroparku, kjer je bil ob 9. uri začetek
pohoda.

Skoraj 50 pohodnikov se je na startu opremilo z vodo in si obleklo enotne pohodne majice

Za dobro voljo in srečno pot jim je pred odhodom zapel član Viktor Kotar. Potem pa
so skupaj krenili na 10,4 km dolgo pot po rudarskih spominskih obeležjih. Najprej jih je pot peljala ob ribnikih do rova Orlek, potem pa preko potoka Kotredeščice, ki je nekoč na tem delu, zaradi varovanja jame pred vodo, tekel najprej po lesenem, kasneje pa po betoniranem in z gumo oblečenem koritu. Nadaljevali so po rekreacijskih poteh do letališča Ruardi in zaradi razmočene brežine so si Cilenco, kamor je peljala nekoč tovorna žičnica za prevoz peska za zasip jame Kotredež, ogledali kar z letališča. Potem pa so se podali v gozd in po bližnjici – gozdni poti do Naselja na šohtu, kjer je stal nekoč Kotredeški jašek. Nadaljevali so naprej do Graščine oziroma bivše upravne zgradbe Rudnika Zagorje ob Savi in naprej do spomenika rudarskim rodovom. Pri Aleksandrovem rovu so si pohodniki lahko ogledali kip svete Barbare, ki stoji v kamri ob zadelki rova in informacijsko tablo s fotografijami tega območja.

Nadaljevali so z ogledom rudniške kopalnice Vašhave, ki v svoji notranjosti skriva portal
Vinskega rova – glavnega vhoda v jamo Kotredež. Pohod so nadaljevali proti portaloma jame Podstrana in si ogledali še informacijsko tablo in fotografiji na obeh zadelkah. Potem pa so se spet začeli vzpenjati, najprej do rudarske kolonije in naprej po lepi gozdni poti proti Viljeminiju, kjer so ostanki povratne postaje žičnice za prevoz zasipnega materiala za jamo Kisovec in Kotredež.

Sledil je le še spust v dolino mimo nogometnega igrišča do Naselja na Šahtu, kjer je še ohranjena in delujoča krušna iz tistih časov. Pri peči so pohodnike na pobudo našega člana Alojza Avseca presenetili domačini, saj so jih pogostili z domačim kruhom, spečenim prav tej peči in z ocvirki, ki prav dobro sodijo zraven. Kruh jim je spekel domačin Nande Ocvirk, postregli pa sta ga Magdi in Edina. O življenju tukaj v tistih časih pa je pohodnikom ob dobri malici pripovedoval Jože Grošelj.

Prijetno siti so nadaljevali pohod po pešpoti do centra Kisovca – BEKSEL, kjer je bila pretovorna postaja zasipnega materiala za žičnico proti Viljeminiju za zasipavanje jame Loke in Kisovec in proti Cilenci za zasipavanje jame Kotredež. Do cilja pohoda jih je ločila le še pot do Rudarskega muzeja Zagorje, kjer jih je že čakala knapovska malica in pijača. Zaključek pohoda je popestril Viktor Kotar s kratkim nastopom, potem pa so piko na i dodale še Knapovske punce, tako da je bilo druženje res prijetno.

Pohod je s strokovnimi razlagami obogatil Franci Brinovec. Pohodniki so se z lepimi vtisi in
obljubo, da se naslednje leto spet srečajo, razšli še preden so temni oblaki zastrli nebo.
Prireditev pa je sofinancirala Občina Zagorje ob Savi.