23. 05. 2017

Nekateri se je dobro spomnijo še iz hiše Big Brother pred skoraj desetletjem. Hrastničanka Nina Maurovič je producentka, urednica, kreativka, za hobi pa pevka, blogerka in umetnica. Pomembna naloga, ki jo opravlja je vsekakor tudi materinstvo. Življenje zajema s polno žlico, je večna optimistka in vesela je vsake priložnosti za nekaj novega.

Nina, kaj si želela postati, ko si bila majhna?

Pri meni se je vedno vse vrtelo okoli kreativnega izražanja. Bodisi preko likovne umetnosti, glasbe, pisanja … Že kot mala punčka sem prepevala, obiskovala glasbeno šolo, 10 let igrala klavir, plesala balet in predvsem ogromno risala, slikala, ustvarjala. Sanjala sem o tem, da bi postala modna oblikovalka, a je kasneje strast do dizajna prerasla okvirje oblačil. Vpisala sem se na srednjo šolo za oblikovanje, smer industrijski dizajn in kasneje šolanje nadaljevala na fakulteti za arhitekturo.

Kaj trenutno počneš?

Želja po izražanju in kreativi me je skozi leta dela na koncu pripeljalo do ustvarjanja v televizijskih medijih. Sem televizijska urednica, kreativna producentka, producentka, scenaristka. Ta trenutek delam na nekaj marketinških projektih in občasno kreativno ali produkcijsko sodelujem pri televizijskih oddajah.

“Jezi me, da se beseda multipraktik uporablja z negativno konotacijo – zanima me veliko stvari in se z njimi tudi uspešno ukvarjam, hvala bogu.”

Je pevska kariera na prvem mestu?

Pevska kariera je moj hobi številka 1. Samo in zgolj od glasbe v Sloveniji živi zelo zelo malo ljudi, tudi med “prvokategorniki” redko kdo. Po več kot desetletju dela v šov biznisu sem na zelo realnih tleh in to lekcijo bi prenesla tudi mladim glasbenim zanesenjakom.

Začelo se je s festivalskim komadom. Kaj naprej?

Še pred prijavo na festival sta avtorja mojih pesmi, Rok Lunaček in Blaž Hribar, nekaj demo posnetkov mojih pesmi odnesla na založbo Menart. Bili so navdušeni in zdaj delujem pod njihovim okriljem. To pomeni, da se dogovarjamo tudi za strategijo izdajanja novih pesmi. Okrog novega leta je izšel prvenec Ura teče, festival Poprock je lansiral pesem Te ne premakne. V začetku jeseni prihaja nov single, katerega snemam v teh dneh.

Kaj pa videospot?

Snemanje videospota je absolutno v planu za single, ki prihaja jeseni. Je že tako, da pesmi najpogosteje v startu pridobijo pozornost ljudi preko spletnih kanalov, šele nato preko radijskih postaj in televizijskih nastopov.

Kje se vidiš čez 10 let?

Ne delam dolgoročnih planov. Življenje planiram največ za nekaj mesecev vnaprej. Želim si le, da bi bila zdrava. Kaj bo prineslo življenje čez 10 let pa v največji meri sploh ni odvisno od mene.

Kaj so tvoji hobiji?

Poleg glasbe? Uživam v naravi – veliko hodim v okoliške hribe, s sinom kolesariva, veliko časa pa posvečam tudi vrtu, na katerem že približno 15 let biološko pridelujem skoraj vso zelenjavo, ki jo pojemo. Veliko tudi berem in sem nasploh zelo radoveden človek. Najdete me na izobraževanjih in tečajih, ki velikokrat nimajo stičnih točk – od tečaja lončarstva, pa do tečaja za voditelja čolna ali hipnoze.

Je poleg vsega kar počneš težko usklajevati čas za družino?

Seveda je. Postavim si prioritete, se čim bolj disciplinirano držim urnika in združujem opravke. Po naravi sem izrazito usmerjena k rezultatom – to pomeni, da takoj preidem k učinkovitem reševanju problema in delu, praznega teka ne maram. Gre.

Je bil Big Brother dobra odskočna deska na medijsko sceno?

Udejstvovanje v resničnostnih šovih odsvetujem. Pred enajstimi leti, ko sem se ga udeležila tudi sama, se še niso tako zelo razpasli in akterji nismo najbolj dobro vedeli, v kaj se spuščamo. Takrat se mi je to zdel dober način za hiter vstop v medijski svet. Dandanes vem, da bi se dalo tudi drugače. Resničnostni šovi ti hitro odprejo vrata v medije, dajo ti dostop do novinarjev, urednikov in medijskih hiš, prepoznaven si med ljudmi, a hkrati ti odvzamejo večino kredibilnosti.

“Pazim, da ljudem okoli sebe nikoli ne delam škode, sicer pa se popolnoma požvižgam na to, “kaj bodo pa drugi rekli”.”

Je Zasavje kul?

Hm. Moj najstniški sin, ki je sicer veliko tudi v Ljubljani, pravi, da mu je bolj všeč v Hrastniku, kot v prestolnici. Mladi morda menijo, da se drugje več dogaja, a temu ni tako. Meni Zasavje blazno ustreza. To, da imamo v radiju dobrega kilometra od doma večinoma že peš na voljo vso infrastrukturo – od pošte, banke, upravne enote, šole, zdravstvenega doma, trgovin in športnih objektov, je resnično velik luksuz.

Tudi narava, mir in tišina, ki jo najdemo v neposredni okolici naših domov je luksuz. Cene nepremičnin so dostopne vsem, tudi mladim. Otroke lahko še vedno brez večjih bojazni same pošiljamo v šolo in po popoldanskih aktivnostih. V večjih mestih ljudje vsak dan izgubljajo ure in ure s čakanjem v prometni gneči, taksiranjem otrok na treninge in obšolske dejavnosti, z drenjanjem na blagajnah velikih trgovin, pa čeprav so skočili samo po kruh in mleko in na upravni enoti dobiš številko in v čakalni vrsti čakaš uro ali dve. Pa še ljudje smo dosti bolj povezani. Je pa res, da vse te prednosti vidiš šele, ko nekaj let živiš drugje.