13. 10. 2016

Ko je bila Iva še nekje daleč med načrti za prihodnost, je bilo najino življenje malo drugačno …

Veliko sva potovala, se družila s prijatelji, žurala do jutra, včasih sva se cele nedelje crkljala in poležavala. Zvečer sva šla spat in neprekinjeno spala kakih 7, 8 ur, nisva se zbujala vsake pol ure, da bi si malo prepevala. Pot v spalnico ni vodila mimo predmetov, nastavljenih kot na minskem polju. V postelji sva spala mirno drug ob drugem. Nihče ni sredi noči vzel zaleta zato, da bi se z glavo zaletel v najini glavi, se ti usedel na nos ali pa ti v usta porinil nogo.

Čez dan sva se pogovarjala o svetovno pomembnih stvareh –  na najinem seznamu vsekakor ni bilo kovanje strategij uspavanja otroka, ki ne delujejo.

V trgovino sva se odpravila brez izdelanega potovalnega plana in še dodatnega evakuacijskega načrta v primeru nepričakovanega dogodka, kot je npr. glasna sirena ali nenavaden smrad iz vozička.

Večino časa se nisva počutila kot drevo na katerega nekdo ves čas poskuša splezati.

Nihče naju ni grizljal, plezal po glavi ter se nama pri tem drl v uho.

Zjutraj sva si vedno umila zobe pred 12. uro, se oblekla v čista, nepopackana oblačila, se celo malo namazala in počesala (vsaj eden od naju – tisti, ki dejansko ima lase).

Na WC sva šla v miru, s telefonom, časopisom ali celo knjigo. In najpomembneje – ob tem naju ni nihče gledal.

Ko sva jedla katerikoli obrok, zraven nisva potrebovala sto in enega animacijskega pripomočka, ki bi si ga ob tem metala v glavo. Po drugi strani pa, ko sva jedla piškote, nihče ni tvegal življenja, da bi se dokopal do njih.

Knjigo, ki nama je bila všeč, sva navadno prebrala enkrat ali dvakrat in ne približno tisočkrat na uro. Prepevala sva si vse vrste pesmi – en in edini škratek Memo ni bila ena izmed njih.

Dnevna soba ni spominjala na precej založeno igralnico v vrtcu.

Sploh nisva opazila, da nama škripajo tla in da imava najglasnejša vrata na svetu.

Opazovanje krav ni bil najpomembnejši dogodek dneva.

Po tleh se nisva flosala, mirno in udobno sva sedela na kavču in si od začetka do konca pogledala film.

Ampak pred Ivo …

… se nama niti sanjalo ni, da na svetu obstaja tako čudovita stvar, s tako lepimi nogicami in rokicami in lički in očmi in noskom … popolna! Nisva vedela, da je najlepši občutek dati svojemu otročku poljubček na mehka lička. In kako lepo je, ko te objame, stisne, poboža, te prime za prst, čeprav te isti trenutek še malo ugrizne.

Nihče nama ni povedal, da bova včasih opazovala spečo Ivo v svoji posteljici (čeprav so ti trenutki zelo redki) in si na tihem želela, da bi se zbudila, da bi jo lahko dala bližje k sebi.

Nisva poznala občutka, kako ponosen si, ko ugotoviš, da je tvoja dojenčica najbolj pametna dojenčica na svetu, ko spremljaš njen napredek in kako z vzdignjeno glavo hodiš po svetu zato, ker si je uspela v usta zatlačiti banano.

Nikoli si nisva predstavljala, da bova malo zajokala od ponosa, ko se ji bo uspelo prevaliti s hrbta na trebuh.

Pred Ivo še nisva poznala najlepše glasbe na svetu – njenega smeha in nisva vedela, kako bova pokala od sreče, kadar bo srečna ona.

Preden se je Iva rodila, nisva imela pojma, kako zelo, močno in brezpogojno jo bova imela rada. S svojimi poljubčki, smehom, živahnostjo in ljubeznijo nama je podarila najlepše trenutke v življenju.

Nina Jelen

VIDEO: Zasavski otroci za pravičnejši svet