Skromna, a izjemno dobrodelna Litijanka Sabina Avsec, je v prostovoljstvu sicer dejavna že od srednješolskih let. “Od nekdaj že delujem humanitarno, prispevam v različnih akcijah, od začetka sodelujem v projektu Božiček za en dan,” je razložila.
Z dobrodelnostjo se ukvarja poleg svoje redne službe, pred kratkim je prejela tudi naziv prostovoljka zasavske regije za Občino Litija. Poleg sodelovanja v večjih ali stalnih dobrodelnih akcijah, tudi sama organizira svoje, ko je to potrebno. V duhu čarobnega decembra pa najrajši obdaruje starejše občane in otroke.
Dobrodelnost ji napolni dušo, ljudje, ki se okoriščajo pa jezijo
Pravi, da v življenju nima vsega, kar bi si želela, ima pa vse, kar potrebuje. Za to je zaslužna tudi njena mati, ki se je v preteklosti marsičemu odpovedala, da bi le ona imela, kar potrebuje. Malce sramežljivo je pripomnila, da zna dajati, prejemati pa ne tako dobro. “Pri sebi opažam, da mi je v veselje, ko koga razveselim, to mi napolni dušo,” je zatrdila dobrodelnica, ki rada podari praktične predmete, ki včasih na kakšnem rojstnem dnevu tudi koga nasmejijo. Razžalostijo pa jo tisti ljudje, ki so se pripravljeni na račun dobrodelnosti okoriščati. “To me tako razjezi. Takšni mečejo slabo luč na dobrodelnost. To dejanje lahko ogromno ljudi odvrne od doniranja,” je dodala. Ob tem pa še priznala, da so se našli ljudje, ki so jo kritizirali, češ, da se promovira in bo kandidirala za županjo. V smehu zatrdi, da niti slučajno nima želje postati županja in da ji dobrodelnost res napolni srce z veseljem.
Začela s paketi za lokalce, nadaljevala z Dedkom Mrazom
Njena prva samostojna dobrodelna akcija je bilo obdarovanje upokojencev brez svojcev, ki živijo na podeželju, odmaknjeni od vseh. Pravi, da je vedno vse prišlo spontano. Našli so se podobno misleči ljudje, naredili skupino na družabnem omrežju in šli v akcijo. Sprva so hoteli pomagati družinam, ki živijo v pomanjkanju. A, ker je mnoge sram priznati, da potrebujejo pomoč, se niso odzvali. Nato so patronažne sestre dale idejo o obdarovanju starejših občanov, ti pa so bili za bogate pakete res hvaležni.
Potem pa se je zgodila, zdaj že dobro znana, epidemija. Ob brskanju po telefonu se ji je utrnila ideja o obdarovanju otrok, ki so ostali zaprti v svojih domovih, brez družbe in dogodkov. “Poklicala sem okoliške kmete, če bi okrasili traktor, poklicali Dedka Mraza in po hišah razvozili darila. Takoj so bili za in smo šli v akcijo. Darila smo kupili kar sami, Dedka Mraza naložili v nakladalko in se popeljali po vaseh,” se spominja Sabina. Vse so naredili v skladu s pravili, nam zaupa. Se testirali, razkuževali in darila puščali kar na pragu. Presenečenim otrokom in njihovim staršem pa pomahali iz varne razdalje. Leto kasneje so obdarili čisto vse, zbrali so preko 400 daril za odrasle in 300 za otroke.
“Gre za ekipo izjemnih ljudi. Zdaj že vsak ve, kaj bo delal. Projekt je že tako prepoznan, da nam z veseljem prispevajo za pakete,” je poudarila koordinatorka, ki pravi, da nekaterih odzivov ne bodo nikoli pozabili: “Spomnim se presenečenega gospoda, ki nam je zaupal, da šteje že 60 let in še nikoli prej ni prejel darila za Dedka Mraza. In gospe, ki je že čez 90 pa nam obljubi, da bo počakala še tudi naš naslednji obisk drugo leto. Z nami se čisto vsakič slika”.
“Za naziv je kriva cela ekipa v projektu”
Ko je bil objavljen razpis za naj prostovoljce, so Sabino kontaktirali različni znanci in jo prosili za podatke, da jo bodo lahko nominirali. “Sprva nisem hotela sprejeti kandidature, ker gre za več ljudi, ki smo sodelovali v projektu ob poplavah, ne samo zame,” je bila skromna prostovoljka. Na koncu se je le odločila, da bo sodelovala v imenu projekta. “Tudi na prireditev smo šli kot ekipa in zmago lepo proslavili,” je dodala.
Vzpostavili so namreč projekt pomoči osebam, ki so bile prizadete v avgustovskih poplavah. Z znanci so naredili skupino na družabnem omrežju, kateri se je že kmalu pridružilo 1600 ljudi. Skupno so zbrali za 7 kombijev potrebščin, za katere so jim v litijskem muzeju odstopili prostore. “Kolegica je delovala v skladišču, celo cel svoj letni dopust. Tu so bili tudi drugi, moški del ekipe je v večini skrbel za razvoz in preverjanje po terenu,” je razložila Sabina, ki je zatrdila, da so preverili da bo pomoč šla v prave roke. Posredovala je tudi pri pošiljanju podjetnikov in kmetov, ki so želeli pomagati pri čiščenju dvorišč in odvozu materiala, na prave lokacije.
Napisala v skupino in čez dve uri so to že imeli v skladišču
“Najbolj ponosna sem bila, ko sem videla, da nam ljudje zaupajo. Njihovi odzivi pa fenomenalni. Ko sem v skupino napisala, da kaj potrebujemo, je bilo že dve uri kasneje to v skladišču in res lepo ohranjeno in delujoče,” je pohvalila vse, ki so se odzvali. Da so bili včasih res utrujeni in neprespani, jim ni vzelo veselja po nadaljevanju z organizacijo pomoči. “Pri tako velikih zadevah je res poudarek na dobri ekipi. En človek ne bi mogel zadeve tako speljati. Z ekipo smo ostali v tesnih stikih in mislim, da to ni zadnja naša akcija,” je malce skrivnostno zaključila.
