Teden na rudarski šoli: 2 dni pri pouku, 3 dni v rudniku (povezava na prispevek TUKAJ)
Fantje z vseh vetrov, ki so obiskovali rudarsko šolo, so bili prepoznavni po gumijastih škornjih, ki so jih nosili povsod, poleti in pozimi. Druge obutve pač niso imeli. Izvedeli smo, da so imeli tudi svojo nogometno ekipo. Vzgojitelj Hinko jim je nabavil prave drese. Najbolj pomembna tekma je bila, ko so igrali z ekipo Rudarja iz Bosne. Gladko so izgubili z 1:0. Pa nič zato, važno je bilo, da se je žoga kotalila in, da so uživali.
V tem času je bil v Trbovljah 33-metrski bazen. Leta 1956 pa se je gradil novi 50-metrski, kjer so si fantje prislužili kar nekaj žuljev. Po otvoritvi so z veseljem v njem tudi zaplavali – s karto ali pa večinoma kar brez. Tam so si z velikim veseljem ogledovali dekleta, v smehu povedo v en glas.
Ekipa, ki je v 7 urah izkopala 40 ton premoga
Še zelo aktivni Vlado Marn, ki nas je poklical in povabil na rudarsko srečanje, je doma iz Kranja. V šoli je preživel le dve leti. Že takrat je bil visok in športne postave. Verjetno je bil tudi precej močan, saj je bil v skupini štirih vajencev, ki so enkrat v sedmih urah izkopali rekordnih 40 ton premoga. Seveda so za uspeh bili nagrajeni in so o njih pisali tedanji časopisi.
»Dobro so nas hranili v internatu,« pripoveduje Vlado. “V kuhinji sta delali dve kuharici Lojzka in Micka, ki sta me imeli radi. Ker sem imel velik apetit, in, ker sem jima bil verjetno simpatičen, sta mi vedno dali repete. Se je zgodilo, da ga enkrat nisem dobil. Tako jezen in užaljen sem bil, da sem Micki v štedilnik nabasal filc, da se je vse zabilo in neznansko kadilo.” Pridni mladi bodoči rudarji so imeli poleg šole in dela v rudniku tudi proste izhode. Tako so ob nedeljah, ko so bili prosti večkrat šli v Retje na ples. “V okolici pa sem imel tudi nekaj luštnih simpatij, kot je bila recimo Monika iz Žabje vasi. O, pa tudi stepli smo se, s trboveljskimi fanti, da se je kadilo,« se še dobro spominja najstniških dni naš sogovornik.
Poleg nogometa, kjer je bil desni bek, se je Vlado kratko ukvarjal tudi z boksom. Enkrat se mu je posrečilo in je pri šestnajstih letih premagal slovenskega prvaka v lahki kategoriji Petriča iz Maribora, nam zaupa. Čeprav le dve leti v jami, pa je tam doživel marsikaj. Zaradi velikega prepiha in izmenično velike vročine so se mu po telesu naredili gnojni izpuščaji. Ko sta z inštruktorjem Kraljem nosila jamski les, ga je grča poškodovala tako, da sta iz izpuščaja na vratu tekla kri in gnoj in so ga morali odpeljati v ambulanto. Zaradi tega dogodka je bil iz prakse ocenjen s trojko, čeprav je pred tem dobival le petice.
Pobegnila sta v Avstrijo in za kazen en mesec odsedela v zaporu
Z Vladom je bil v šoli tudi Ciril, ki je imel mamo v Avstriji. Želel je pobegniti k njej in mu je uspelo prepričati Vlada, da gre z njim. Tako je nastala še ena zanimiva zgodba:
»Bila sva v drugem letniku, ko sva se odpravila na pot. V Selnici so naju ujeli graničarji in naju s puškinimi kopiti tepli vse do Šentilja. Po nekajdnevnem zaporu sta nas dva policista pripeljala v Trbovlje v zapor Forte, kjer sva bila zaprta mesec dni. V šoli je bil ravnatelj zelo hud. Ciril se je izpisal in odšel domov v Ormož, jaz pa sem naredil drugi letnik. Ker sem osramotil šolo, so me premestili v Kisovec, kjer pa ni bilo Slovencev. To mi ni bilo všeč in sem sedel na vlak in odšel domov v Kranj, kjer sem se vpisal v vajensko šolo za ključavničarja.«
Tudi Belokranjec iz Kanižarice ni manjkal v rudarski šoli. Podobno kot druge je tudi Jožefa Volfa v Trbovlje pripeljala želja po zaposlitvi in finančni sigurnosti. Lahko je izbiral med kovinarsko šolo v Mariboru ali pa rudarsko v Trbovljah. Ker pa je rudnik lignita Kanižarica ponujal štipendijo v obliki plačanih stroškov šolanja, se je družini to zdelo najbolj ugodno.
»V prvem letniku smo dva meseca prakse imeli na separaciji, kjer se je ločeval premog od mista (odpadek, drobir). Spoznali smo vse rudniške objekte, stroje in orodje. Pa trbousko govorico tudi,« obuja Jožef spomine izpred sedemdeset let. »V drugem letniku smo že bili na jamskih deloviščih s starejšimi dijaki, v tretjem pa z inštruktorjem. Običajno so bila naša delovišča precej kamnita, same stene. Enkrat pa je bilo drugače, saj je bilo na delovišču precej peska. Ta nam je v nekem trenutku zasul rov, kjer je bil izhod. Več kot tri ure je trajalo, da so nas odkopali. Nismo bili prestrašeni, ker smo imeli dovolj prostora in zraka, pa še kompresor smo imeli.«
Jožef se spominja štrajka v Kanižarici leta 1961. To so bili časi, ko se o takšnih dogodkih ni govorilo. Zanimivo, da je bila tedanja uprava iz Zasavja. Ob vikendih so šli na Krko, za kar so koristili sindikalni denar. Pa še nekaj grehov iz preteklosti se je našlo. Z novo upravo je bil štrajk uspešno končan.
»Moje poslanstvo je, da pomagam ljudem,«
…je poudaril Ludvik Stopar iz Vojnika: »Rano sem ostal brez očeta, mama je ostala sama s štirimi otroki. Ni bilo lahko. Zaradi dobrih pogojev sem se vpisal v rudarsko šolo, čeprav nisem želel biti rudar. Vleklo me je v zdravstvo. Upal sem, da bom šolanje potem nadaljeval v želeni smeri. Pa ni bilo nič od tega. Šolo sem uspešno končal in oddolžil svoj dolg v rudniku Senovo. Potem je bil čas za vojsko. Tam sem se zlagal, ker sem rekel, da v civili delam v bolnici in so me poslali v sanitet. Končno sem delal tisto, kar sem si vedno želel. Tu sem tudi naredil vojaško sanitetno šolo.«
Ludvik je bil rojen na Senovem. Po rudarski šoli je želel nadaljevati šolanje, pa žal ni bilo tako. Ko se je vrnil iz vojske, je delal nekaj časa v Brežicah, potem pa si je poiskal delo v celjski bolnici, kjer je tudi ostal. Tu je še dokončal srednjo bolničarsko šolo in srednjo medicinsko ter se specializiral za zlome.
»Pacient je zame svetinja. Najtežje mi je bilo, kadar so pripeljali ponesrečene iz velenjskega rudnika. V sedemdesetih letih sva s prijateljem ortopedom iz celjske bolnice dve leti prihajala na delo v Trbovlje. Delala sva na otroškem oddelku ob sredah. Knapovske matere so bile odlično organizirane in hvaležne, ker sva lepo poskrbela za njihove otroke. Knapi so posebni ljudje, zelo odkriti.«
Ludvikova mama je bila njegov prvi pacient. Ko je še živel doma, je enkrat na trakove razrezal rjuho in zato bil tepen, se v živo spominja. A kmalu potem se je mama hudo porezala na praproti. Ludvik ji je rane obvezal s trakovi in mami je bilo še kako žal, da ga je kaznovala.
