Z njim smo se pogovarjali preden se je odpravil v Ugando. Po treh mesecih v Afriki se je vrnil poln vtisov, a kot sam pravi, se nazaj ne želi vrniti. Bila pa je to zanj pomembna življenjska izkušnja. Po vrnitvi v Slovenijo je zaključil študij medicine, trenutno pa v trboveljski Splošni bolnišnici opravlja pripravništvo.
Kaj vas je v Ugandi najbolj presenetilo?
To da te res vsak, ki te sreča ogovori in se želi s teboj pogovarjati. Ponavadi ti pomahajo in pozdravijo z »Agandi Mzungu«, kar bi po naše pomenilo »pozdravljen belec«. Otroci so bili zelo srečni, če so se nas lahko dotaknili, nas objeli. Sporazumevajo se v njihovem jeziku – ručiga, nekateri pa govorijo tudi angleško. Tako smo velikokrat slišali »how are you Mzungu?« in »Give me money Mzungu.«
Kako je v Ugandi poskrbljeno za bolne ljudi?
Njihova zdravstvena oskrba je zelo slaba. Imajo nekakšno obliko zdravstvenih domov, vendar so zelo skromni in ponavadi nimajo zdravil in pripomočkov za pregled. V mestih imajo sicer bolnišnice, ki so tako kot pri nas javne in zasebne. Javne so v precej katastrofalnem stanju; dotrajana oprema, premalo postelj, premalo zdravil in predvsem premalo ustreznega osebja. Imajo pa tudi zasebne bolnišnice, ki so glede na njihove razmere boljše, so pa precej drage in večinoma tamkajšnjim prebivalcem nedostopne.
Mi smo delali v enem od teh mali zdravstvenih domov, kjer seveda nismo nič zaračunavali, z denarjem, ki smo ga zbrali v Sloveniji pa smo nakupili zdravila in pripomočke za normalno delovanje klinike.
Za katerimi boleznimi ljudje največkrat bolehajo?
Zanimivo, da bi pričakovali, da imajo »tam doli« več eksotičnih bolezni, smo pa že kaj kmalu ugotovili, da jih večina prihaja zaradi povsem vsakdanjih težav – na primer z želodcem, ki je posledica dolgoletnega pitja alkohola, pa zaradi glavobola, ki je večinoma posledica dehidracije ali pa previsokega krvnega tlaka. Kar nekaj je tudi spolno prenosljivih bolezni, kot so gonoreja in sifilis, pa tudi HIV. Veliko pa je tudi bolezni, povezanih s pomanjkanjem higiene, kot so na primer garje in uši.
Ste se srečali z kakšno nenavadno boleznijo?
Videli smo kar nekaj primerov malarije, ki je pri nas ni, se pa prenaša s komarji. Mi smo bili zaščiteni z antimalariki, ki smo jih jemali vsak dan, tako da je na srečo nismo dobili, čeprav je bilo komarjev res veliko. Zanimivo je bilo to, da so k nam prišli pacienti z vročino in slabim počutjem, ki so si že sami diagnosticirali to bolezen. Hitri krvni test pa je ponavadi razkril, da so imeli prav.
Je kakšen dogodek, ki se vam je še posebej vtisnil v spomin?
Za vedno si bom zapomnil, da smo bili povabljeni na afriško poroko. Poroka je bila sicer precej podobna našim. Nevesta v belem, ženin v črnem, župnik in povabljenci v mali cerkvici. Nato pa je sledila velika pogostitev, kamor je prišla res velika množica ljudi. Iz bližnjih in oddaljenih vasi so vsi prišli zaželet srečo mladoporočencema, predvsem pa so prišli na zastonj hrano in pijačo. Tudi sam sem se veselil hrane, saj so obljubili, da bo meso, ki smo ga v treh mesecih odprave videli zelo malo. Mlademu paru smo podarili kozo, ki smo jo na tržnici kupili za borih 20 evrov, njim pa predstavlja pravo premoženje.
Česa ste se v treh mesecih tam najbolj naveličali?
Najbolj sem se naveličal tuširanja s hladno vodo, pranja oblek na roke in pa zunanjega stranišča, če se mu sploh lahko tako reče. Šlo je v bistvu za navadno luknjo, za nameček pa ni imel speljane vode za splakovanje.
Ali zdaj doma kaj pogrešate?
Sadje in zelenjava tam sta res okusnejša, predvsem ananas, mango in banane, njihova sočnost se pri nas tudi približati ne mora. Pa tudi visečo mrežo pred našo kliniko in pogled na res prekrasno jezero s sončnim zahodom.
Več o odpravi lahko preberete na bunyonyi2016.com.
