Ooooo kuk fajn. Travme, kako začeti blog so odpadle. Je kar šefica (Neža) poskrbela in me presenetila in sporočila skoraj teden dni prej … “blog bo v sredo”, pa še temo pisanja je nakazala. Spet bo na programu Afrika in naša avantura s pridihom prostovoljstva. Tokrat o zbiranju šolskih potrebščin in raznoraznih pripomočkov, ki bojo razveselili otroke v vasi Kathuriri kamor se Lili, Lovro in jaz odpravljamo. Ker se bom iz Kenije verjetno javil že čez par dni bom tokrat pisal samo o akciji zbiranja prispevkov.
Ajnfoh ko pasulj
Nekaj izkušenj že imam z zbiranjem pomoči. Približno dvajset let je od tega, ko smo v Pubu zbirali denar za pomoč družini, ki jim je zgorela kmetija in za fantka z redko boleznijo. Ampak takrat FB še nisem uporabljal, niti ne vem, če je že bil. Nima veze. Vsak od nas treh ima tri polne kovčke robe, to je cca 3 x 55 kg.
Dodatno prtljago nam je plačal zagorski podjetnik, ki je primaknil tudi za stroške prevoza do Dunaja od koder preko Bruslja letimo v Nairobi. Prepričan sem bil, da bomo nekaj pa le nabrali. A smo toliko, da smo nekaj zvezkov in tiskovin odpeljali tudi na lokacijo, kjer jih bojo prevzeli drugi prostovoljci, ki bodo prišli kasneje in niso uspeli nabrati toliko. Jaz sem posloval preko FB. Napisal kam, kdaj in zakaj gremo in kaj bi rabili. Pa se je vsulo. Za kamion robe bi nabral, če bi lahko. Žal pa predpisi o količini prtljage tega ne dovoljujejo.
Že sedaj bo logistika prekladanja prtljage zapletena. Ne pozabite, vsak malo manj kot 60 kg. Telefonski klici so se kar vrstili, klicali so znani in neznani, vsi bi želeli pomagati. Zvezki, svinčniki, barvice, karte, miselne igre, didaktične igrače, pobarvanke in še veliko, veliko tega so mi dostavili kar domov. Dobil sem tudi klarinet in prečno flavto, ki smo ju v dogovoru z darovalkama prodali in kupili kitaro. To smo že pred dnevi po pošti poslali v Kenijo. Kitara jim bo prišla prav, za klarinet in flavto pa še nimajo učitelja.
Če ne drugega, jih naučim “Kuža pazi”
Imamo pa navadne blok flavte in tu se bom izkazal jaz. Kuža pazi bodo znali v enem dnevu. Vsakemu, ki je kaj prispeval sem se preko FB zahvalil in to je bila najboljša reklama, ki je vzpodbudila tudi druge, da so se odločili pomagati. Seveda vsi niso želeli biti omenjeni, jaz pa mislim, da je prav, da se ve in naj se ve. Od otrok, do upokojencev, od tistih na sociali do tistih, ki imajo. Vsi so se odzvali. Sedaj, ko se bliža čas odhoda sem jih moral kar nekaj zavrniti. Žal. Nekaj je bilo tudi takih, ki so prispevali izum Feničanov, nekaj pa takih, ki so se spomnili, da v Afriki morda ni salam, šnopca in ostalih dobrot. No, tudi to imamo in gre z nami. Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek iz bližnje trgovine. Grem samo po vodo in solato, a blagajničarka nanosi na kaso še kup stvari. Nekaj je prispevala sama, nekaj pa je bilo od gospe, ki je že dopoldne pripravila paket za otroke v Keniji. Komaj sem nesel. Pa tudi to še ni bil konec. Tudi prodajalka s tržnice je imela nekaj za dol, vsa čast njej in vsem ostalim.
Ja kje drugje kot v gostilni se vedno najde rešitev
Vem, da sta podobne zgodbe doživljala tudi Lili in Lovro. Vse skupaj je dokaz, da imajo v naših koncih ljudje še vedno tisti čut, čut pomagati in prispevati tistim, ki so pomoči potrebni. Ajaa, da ne pozabim. Najboljši kšefti se delajo v gostilnah, to je že dolgo znano. Tudi nama z Lovrotom je uspel veliki met. Ko se je zakompliciralo za prevoz na dunajsko letališče, je ob špricarju in kavici padla beseda … “oh to vas bom pa jaz peljal, z veseljem, men je to čist na izi.” Kuk je fajn, če so fajn ljudje. Bom še tu izkoristil priliko in se v imenu vseh treh zahvalil vsem neimenovanim z morda malimi pozornostmi, a velikim srcem. Asante sana / hvala lepa
