11. 12. 2025

Polna energije in vneme do nudenja prve pomoči je 28-letna Monika Grošelj letos prejela priznanje za najboljšo vodjo ekipe prve pomoči. Mladenko pomoč drugim ljudem v stiski že od nekdaj privlači. Je prav njena strast tista, ki je ekipo letos pripeljala do zmage na državnem preverjanju usposobljenosti ekip?

Delo je ekipno

“Moja ekipa je res odlična. Smo povezani, si zaupamo in povemo, če nas kaj teži. Z besedami se ne da razložiti naše povezanosti. Zagotovo je tudi to tisto, kar je pripomoglo k končni zmagi,” je v odgovor na zgornje vprašanje pojasnila Monika. In čeprav so se nekateri člani ekipi pridružili šele lani, so že takoj pokazali izjemno znanje. “Dobili smo štiri nove članice, ki se s prvo pomočjo niso ukvarjale nikoli prej. Pa je šlo. Bila sem kar malo šokirana – čisto naravni talenti.”

Kot ena redkih ekip, ki jo v večini predstavljajo ženske, se je zagorska ekipa prve pomoči, ki deluje preko Rdečega križa, letos najprej razveselila zmage na regijskem nivoju. “Z nami je en moški, ki je naš steber. Smo zelo vesele, da je med nami, saj nas malo umiri.” Člani, sicer zaposleni, so nato največ znanja pokazali tudi na ravni države. “To priznanje nam res veliko pomeni. Letos smo trenirali, kot še nikoli prej. Naša ekipa je malo starejša in tu se pozna tudi resnost in življenjske izkušnje.”

Želja iz otroštva

Pa se vrnimo k Moniki, ki je bila letos okronana za najboljšo vodjo. Za dobrega vodjo ekipe, kot pravi, ni dovolj samo znanje. “Potrebuješ tudi druge vodstvene veščine in veliko razumevanja. Pomembno je, da opaziš neskladja med ostalimi člani in jih pomagaš rešiti. Moraš biti vztrajen, povezovalen in glasen.” Kar pa za Zagorjanko ni problem. Sama zase namreč pravi, da je lahko zelo glasna, kadar je to potrebno. In vztrajna. “Da sem dobila priznanje, mi da vedeti, da nekaj delam prav. Sama se zelo trudim.” Če je prosta in jo nekdo vpraša, ali bi šla trenirati, je vedno za. “Ja, takoj. Res ne znam razložiti, koliko mi to pomeni.”

Monika Grošelj, vodja ekipe prve pomoči RK Zagorje

Strast do nudenja pomoči je pri njej prisotna vse od otroštva. Takrat je namreč zbolela za revmatskim artritisom in kar nekaj časa preživela po bolnišnicah. “Do mene so bili vedno prijazni in bili so mi v vzgled.” Tako je bila takrat prepričana – ko bo velika, bo pediatrinja. Ker pa je imela največ stika z medicinskimi sestrami, si je kasneje premislila. Želela je postati ena izmed njih in se vpisala na zagorsko zdravstveno šolo. “Število učencev je bilo takrat manjše in imeli smo res veliko možnosti pri praksi. Tako sem bila lahko zraven pri porodu, operacijah, v domu za starejše. Res veliko možnosti.”

Da pa želi postati del ekipe prve pomoči, je vedela isti trenutek, ko je pri delu videla starejše dijake. “Kaj vse so počeli … Od posredovanja pri zlomih, krvavitvah. Takoj sem vedela – to je to, jaz bom tudi to. Od takrat to delo še vedno obožujem.” Pri 16 letih je pristopila k pisanju teoretičnega dela in se uvrstila med sedem najboljših. “Nato smo se med seboj zmenili, kdo bo vodja in ta čast je pripadala meni.” Od srednješolske ekipe so kmalu prešli k zagorskemu Rdečemu križu, saj so jim tam omogočali še dodatne treninge.

Rada bi postala sodnica

Monika danes ni pediatrinja, niti medicinska sestra. Nekje med šolanjem se je ta želja izgubila. Še vedno pa ostaja zvesta prvi pomoči. “Že večkrat sem rekla, da se bom umaknila in dala priložnost še komu. Pa se ne morem. To bi tako močno pogrešala, da bi se slej ko prej vrnila.” Njena zvestoba in vnema do prve pomoči pa ni nalezljiva samo za člane ekipe. V krožek prve pomoči se je vpisal tudi njen bratec Žan, ki obiskuje šesti razred osnovne šole. In da se Zagorjanka najbrž nikoli ne bo povsem odrekla prvi pomoči, priča tudi njena želja za prihodnost. “Rada bi pristopila k izpitu za sodnika na teh preverjanjih.”

Trenutno ima zagorska ekipa zaslužen počitek. “Zdaj se srečujemo in se pogovarjamo o vsem, samo o prvi pomoči ne. V resnici bi šli radi nekam za vikend odklop.” Po novem letu, kot pravi, bodo nadaljevali z vajami. Še vedno pod vtisom nedavnega državnega preverjanja, Monika komaj čaka na nove skupne dogodivščine. “Ko čakamo, da nas za tistih deset minut spustijo na poligon, je res vznemirljivo. Če bi nas kdo takrat snemal – smo polni pričakovanj, adrenalina … Ko pa začnemo, je to res pravljica.”

Sorodni članek:

FOTO: Zagorska ekipa prve pomoči je najboljša v državi