Svoje učence je Nanda Guček, nekoč učiteljica slovenščine v trboveljski osnovni šoli, rada učila deklamirati in igrati. Ker so s svojimi nastopi naleteli na dober odziv publike in je delovanje interesne skupine kmalu preseglo šolske prostore, so se morali preseliti “čez cesto” – v Dom Svobode. Tam se je pred 60. leti začela zgodba Mladinskega gledališča Svoboda (MGS). Njegov namen pa člani ohranjajo še danes – ustvarjati predstave, recitale, piliti gledališke tehnike in veščine in tudi pokazati ogledalo družbi.
Dom Svobode – danes dom mnogih ustvarjalcev
Letos mineva 100 let od trenutka, ko so v Trbovljah razširili in prizidali Društveni dom, da je ta dobil podobo, ki jo ohranja še danes. Zunaj sicer lepa zgradba, notri pa srce in duša kulturnega in športnega dogajanja v občini. “Prenovo so takrat deloma pokrili s tombolo, katere glavni dobitek je bila stanovanjska hiša in je dogodek, ki še zdaj odmeva kot zanimiva anekdota,” nam je pojasnila Katra Kozinc, članica MGS.
V času druge svetovne vojne je okupator dom spremenil v svoje upravno središče. Zgradba je takrat preživela celo napad zavezniških bombnikov, ki so poškodovali ostrešje in terjali življenje pogumne natakarice Marije Fricelj. Po tem se društveno življenje ni povrnilo v predvojno stanje. Po prenovi leta 1950 je dom ponovno odprl svoja vrata in postal nepogrešljivo središče umetniškega in družbenega udejstvovanja in dve leti kasneje dobil končno ime – Dom Svobode, “simbol neuklonljivega duha in kulturnega bogastva Trbovelj”.
Zgodbe iz “podstrešja”
Da Dom Svobode pod svojo streho skriva marsikatero zgodbo, ki prinaša smeh ali jok, veselje ali žalost, ljubezen, prijateljstvo – smo že zapisali TUKAJ. Kulturno društvo Svoboda, pod katerim deluje tudi gledališče, je skoraj v celoti lastnik doma, ki pa potrebuje zamenjavo strehe. “Poleti načrtujemo sanacijo strehe, za katero smo v zadnjih letih res pridno varčevali in uspeli zbrati polovico sredstev.” Za ostalo člani upajo, da bodo zbrali z aktivnostmi in predstavami, ki jih načrtujejo v kratkem. Posneli, oblikovali in zmontirali so namreč dokumentarni film z naslovom “Eden drug’mu ogenj dajmo”, ki ga bodo premierno prikazali maja.
Ob obletnici so člani gledališča izdali tudi knjigo, ki zajema ključne dogodke, predstave, projekte in dosežke ter poudarja pomembnost gledališča v kulturnem življenju Trbovelj in širše. Predstavitev knjige bo jutri v trboveljski knjižnici. Naslednji mesec pa pripravljajo še čisto posebno izdajo Štilčkov, v kateri se bo šest glasbenih točk iz prejšnjih predstav pomerilo za laskavi naslov naj izvajalca. “Kot pri Evroviziji tudi pri Štiloviziji lahko maja pričakujete večer poln glasbe, spektakla in škandalov. Pripravili bomo vokale, koreografijo in kostume. Ne bo manjkalo niti telefonsko glasovanje – javljanje sodelujočih držav in napeto preštevanje glasov.”
V februarju so člani društva napovedovali presenečenje:
Za zasavske “oboževalce” ob 60 letnici še več presenečenj v Domu svobode
Pa namesto števila upokojencev poglejmo število prejemnikov pokojnine. To je bilo lani najvišje v Trbovljah. 5.060 oseb je prejemalo pokojnino. Sledijo Zagorje s 4.730 prejemniki, Litija s 4.022 in Hrastnik z 2.975.
Maj Juvanc
A kazni za kršitve so predvidene – in to od 300 pa vse do 1000 evrov. Občan naj bi pred prenovo na občini prosil za priglasitev – ali bo ta plačljiva ali brezplačna še ni določeno. Tam bi mu dovolili in določili, kaj lahko in kaj ne, nato pa bi se lahko lotil prenove zunanjega izgleda objekta. Ali bo za to potrebna nova zaposlitev na občini, župan Zoran Poznič meni, da ne. “To je zanemarljivo delo,” je prepričan in da naj bi s priglasitvami bolj lovili tiste prenove, ki kričeče odstopajo od standardnega izgleda.
Ustanovitev Sveta, dokument z analizo položaja invalidov in akcijskim načrtom ter soglasje župana z vključitvijo v projekt pa so le del pogojev za pridobitev listine. Radeče bodo morale povezati in vzpodbujati sodelovanje javnih služb, invalidskih in drugih nevladnih organizacij, gospodarstvo, vzpostaviti javno obveščanje za realizacijo akcijskega načrta. Javnost bodo morali osveščati v zvezi s pravicami, potrebami in možnostmi invalidov ter vsestransko podpirati dejavnosti invalidskih organizacij in jih vključevati kot partnerje v aktivnosti za vse invalide. Če bo v prihodnje občina izpolnjevala pogoje, bo prejela omenjeno listino. “A to pomeni le še bolj poglobljeno delo. Da jo obdržimo, bomo morali vsako leto poročati o vsem, kar smo naredili.”