Pred kratkim je minilo 14 let od diagnoze, ki je življenje Mojce Buh postavila na glavo. “Poročila sem se pri 22 letih, uživala s svojem možem in bila nadvse srečna, pričakovala sva namreč najinega prvega otroka. Hkrati sem bila takrat še študentka in ob šolanju še delala. Skratka, živela sem svoje sanje.” Kmalu je na svet prijokala njuna prva hči. Tri mesece kasneje je Zagorjanko zaradi bolečin čakal pregled na Centru za bolezni dojk, kjer so jo kot mlado doječo mamico odslovili z napotnico za ultrazvok.
Njen mož je vztrajal pri ponovnem pregledu
Takrat mlada mamica se je sicer naročila na ultrazvok in hotela potrpežljivo počakati, da pride na vrsto. “Pa so mi zaradi bolečin v dojki govorili, naj se vrnem na ponovni pregled.” Še najbolj vztrajen je bil prav njen mož, ki jo je nagovarjal, naj zahteva odvzem vzorca. Takrat se je odločila, da bo poslušala nasvete in znova obiskala zdravnike v centru. Pri drugem obisku so ji bulo v dojki punktirali, teden kasneje pa se je “nič hudega sluteče” vrnila po izvide. “Zdravnik mi je brez ovinkarjenj povedal, da novice niso lepe. Imela sem raka.”
V spominu so ji odmevale besede zdravnika
Njena prva misel po diagnozi je bila zunaj ambulante, se spominja Mojca. Na hodniku sta jo čakala mož in prvorojenka. “Spominjam se tudi misli na smrt. Morda zato, ker prej nisem poznala nikogar, ki bi preživel diagnozo raka. Vsi, za katere sem vedela, so zaradi bolezni tudi umrli. Ne vem, kako smo prišli domov, v glavi so mi odmevale besede zdravnika, naj naslednji dan pridem na onkološki inštitut.” V objemu svojega doma je Mojca najprej poklicala svoje starše, da jima pove slabo novico. Da bi poklicala še prijatelje in druge sorodnike, ni imela moči. Poslala jim je SMS sporočilo.
Sledila je operacija in zdravljenje. “Odstranili so mi celo dojko, sledilo je 8 kemoterapij, 30 obsevanj in leto in pol biološkega zdravljenja.” Cel čas so ji ob strani stali širša družina, sorodniki in prijatelji. Bili so trenutki, ko je pomislila, da ji ne bo uspelo, solze ob izpadanju las, razbijanje srca ob misli na konec. Spomini na čas okrevanja pa vendarle niso samo slabi – “imeli smo ogromno časa, ki smo ga želeli preživeti skupaj, veliko novih poznanstev, prijateljev, toliko prijetnih klepetov in predvsem časa za sočloveka”. Bilo jo je strah, ampak vsi ljudje, ki so ji bili v življenju pomembni, so se povezali in ji tako ali drugače stali ob strani. To ji je dalo moč. Strah je izginil in z mislimi se je osredotočila na prihodnost svoje družine ter na boj z boleznijo. “Včasih se vprašam, od kje sem črpala ves pogum. Ampak, ko si enkrat na tej točki, najdeš moč, pogum, predvsem upanje.”
Danes je tu, da stoji ob strani drugim
Ko je Mojca izvedela za diagnozo, se je pridružila združenju Europa Donna, ki ozavešča o raku dojke in rodil ter pri zdravljenju podpira ženske in njihove svojce. Sedem let je vodila sekcijo mladih bolnic, svojo zgodbo pa še vedno predaja naprej na predavanjih in s tem opogumlja druge bolnice, ki stopajo po poti, katero je sama že prehodila. “Če lahko s svojo zgodbo pomagam drugim, sem naredila vse,” je prepričana Mojca, ki zdaj življenje zajema z veliko žlico. Hvaležna je za vsak trenutek in za obe svoji hčerki. “Ne dovolim več, da mi ljudje, ki samo nergajo, pokvarijo pozitivno energijo z malenkostmi. Prej sem tudi mislila, da moram narediti vse, kar pričakujejo od mene, iti celo čez sebe. Zdaj ne dovolim, da z menoj delajo, kar želijo – raje se umaknem v svoj svet hvaležnosti.”
Njene vrednote se v vsem tem času niso spremenile. Vedno je bila močna v skrbi za sočloveka, sočutju in smislu za pomoč drugemu. Še vedno rada pomaga vsem, ki s srcem sprejmejo njeno pomoč. Še vedno se smeji in joče z ljudmi, ki v srcu čutijo, kar čuti ona. In predvsem, vsem sporoča: “Zaupajte najprej sebi in svojim slutnjam, in nato tudi zdravnikom.”
Zaradi gradnje novega doma starejših na Lešah (
V vseh statističnih regijah se je od prejšnjega leta razpoložljivi dohodek na prebivalca povečal, najizraziteje v zasavski regiji (za 10,4 %), sledili sta osrednjeslovenska (za 10,3 %) in posavska regija (za 10,0 %).
“A to ne pomeni, da do nas lahko pridejo samo takrat,” pravijo. Vse prevečkrat se namreč zgodi, da v stisko pade oseba ali družina, ki je bila pred tem povsem povprečna po dohodku. Pa se denimo zgodi ločitev, kar je v zadnjem času zelo pogosto. Ostane eden od partnerjev na minimalni plači z dvema otrokoma. In za takšne scenarije so na RK Trbovlje dosegljivi izven uradnih ur. Kot pove Leskovšek: “Razumemo, da je osebo, ki je že tako v težavah, pogosto sram, da je v brezizhodni situaciji. Zato jo sprejmemo izven gneče in prisotnosti drugih in tudi vse, kar se dogovorimo, ostane med nami.”
Prostovoljki Ksenija in Mevlida.
Tadej in Gregor med prostovoljskim delom.