V Trbovlje je prišla s trebuhom za kruhom, ko je bila stara 16 let. Službo je dobila takoj in se zaposlila v Delozi kot šivilja. Leto kasneje je dobila svojo prvo hčerko, a razmere v zakonu so bile tako nevzdržne, da je iskala pomoč pristojnih. Danes je stara 61-let in se kljub bolezni ne preda. Njen edini cilj je, da dobro poskrbi za vnukinjo, ki sta jo starša narkomana zanemarjala.
“Tukaj se moje življenje začelo. Stara sem bila 17 let, ko sem dobila svojo prvo hčerko, potem še sina. Imela sem težko življenje, slabe izkušnje v zakonu. Nekaj časa sem trpela, potem pa me je prijateljica usmerila in me pospremila do socialne službe, kjer so mi pomagali, da sem se ločila in si našla stanovanje, kjer sem potem lažje zaživela. Bila sem srečna, da lahko delam, da lahko pomagam svojim staršem. Hvala bogu, da je v Sloveniji socialna, pri nas v Bosni tega ni, razmere so tam slabe.”
“Dan je začela z alkoholom, bila je ves čas zadeta, ležala vsepovsod ….grozno je bilo,”
Sin si je izbral slabo življenje, pravi Trboveljčanka, ki mu ni mogla pomagati. “Imel je težave sam s seboj in s svojim zdravjem.” Srečna, da je dobila vnukinjo, a težav ni bilo konec. Vnukinjina mama je bila alkoholičarka, začela se je drogirati. “Dan je začela z alkoholom, bila je ves čas zadeta, ležala vsepovsod ….grozno je bilo,” se s težkim srcem spominja 61-letnica.
Ker je bila situacija resnično nemogoča in, ker je Center za socialno delo spremljal dogajanje v družini je odločil, da starša nista sposobna skrbi za otroka. “Takrat o rejništvu nisem vedela nič. A sem se takoj odločila, da vnukinjo vzamem k sebi. Kupila sem posteljico, oblačila in začela skrbeti za vnukinjo. Nikoli nisem imela pomislekov ali strahov v zvezi s tem. Pred nekaj leti sem sicer zbolela, ampak rekla sem si: Ne. Jaz moram živeti za vnukinjo.”
Nešteto pretresov, pa tudi veliko lepih in čudovitih trenutkov
“Ne morem vam povedati, kako pridna deklica je,” ponosno o deklici pripoveduje upokojena Trboveljčanka. “Vedno mi pomaga, ima velik občutek odgovornosti in skrbi. Zelo sva povezani. Pravi, da najboljše kuham. Učim jo gospodinjstva, kuhanja in lepih odnosov. Imamo tudi lepe odnose z vnukinjinima staršema, kadar lahko pomagamo tudi njima.”
Čeprav si je naša sogovornica želela, da bi se starša spremenila in bi lahko zaživeli kot družina, temu ni tako. Še vedno sta odvisnika in nezmožna skrbeti za otroka. Kljub temu pa ohranjajo redne stike.
Nešteto pretresov in razočaranj je našo sogovornico pretresalo skozi življenje. A namesto napora pri skrbi za vnukinjo, ji ta ohranja iskrico v očeh. Ko pripoveduje o njej, začutiš ljubezen … “Ko se je vnukinja rodila, sem skuhala 52 komadov sarm. Imeli smo ciganski golaž, dedo pa je pekel jagenjčka. Imeli smo tako veliko torto, da ni šla v hladilnik. Vsi smo se veselili, bilo je nepozabno. Za svoj prvi rojstni dan je shodila. Veste, kako smo ploskali. Bilo je čudovito.”
“Z vnukinjo sva zelo povezani, ona je srečen otrok in jaz sem srečna mama,”
Dekle je v šoli pridno in tudi doma pomaga. “Z vnukinjo sva zelo povezani, ona je srečen otrok in jaz sem srečna mama,” veselo pove babica, ki pa jo je življenje vseeno naučilo, da se razmere lahko obrnejo čez noč. “Rada bi, da bo prepoznala, kaj je prav in kaj ni, ko odraste in bo samostojna. Sedaj sem pripravljena na vse. Sebe in vnukinjo sem postavila na prvo mesto in skrb za vnukinjo mi sedaj pomeni največ. Vesela sem tudi, da to situacijo razumeta vnukinjina starša in sprejemata rejništvo in sodelovanje s centrom.”
“Veliko objemov, veliko stiskanja… Nič ni hudega, samo pripravljen moraš biti za to.”
Babica, ki je zaradi razmer postala rejnica svoji vnukinji, nikoli ni obžalovala svoje odločitve. Želi si, da bi vnukinja imela lepo otroštvo in odrasla v pošteno osebo. Bodočim rejnikom pa želi sporočiti, da naj imajo srce in razumevanje, naj imajo veliko potrpežljivosti, veliko ljubezni, da bodo otroka lahko osrečili. “Veliko objemov, veliko stiskanja… Nič ni hudega, samo pripravljen moraš biti za to,” zaključi babica iz Trbovelj.
Tudi pred našim pragom: V Zasavju vsaj 17 otrok “potisnjenih v sistem”
