01. 12. 2022

Trbovlje so bile včasih telovadno središče, o čemer pričajo nekdanji uspešni telovadci. To so bili časi, ko so se v Trbovljah lahko pohvalili z vrhunskimi in vsestranskimi športniki. Ivan in Peter Glavač, sta imeni, ki spominjata na te zlate čase TVD in TD Partizan gimnastike. Seveda pa nista edina, to so še Rudi Kreže, Ervin Polšak, Milan Gričar, Dani Kiler, Mirko Rupnik …

Ivan Glavač se z veseljem spominja uspehov v gimnastiki.

Ivan Glavač, kremeniti osemdesetletnik, je v mladih letih v Trbovlje prišel iz Sevnice. Že v rojstnem mestu se je ukvarjal z gimnastiko. Trenerju so rekli kar Mojster. V Sevnici je takrat potekal Gimnastični dvoboj med Slovenijo in Vojvodino. 1956 je Ivan prišel v Trbovlje, kjer je obiskoval Industrijsko šolo in živel v internatu. V Trbovljah je gimnastika v tem času že nekaj pomenila. Za telovadce je skrbel trener Bizjak, ki je dobil celo dva telovadca iz Prekmurja Ivana Trugarja in Miho Aržeta. Še posebno je bil uspešen Trugar, ki je Ivana včlanil v Partizana. Prekmurca sta bila zaposlena v STT, v prostem času pa sta trenirala. Tako kot Ivan sta živela v internatu.  Ivan se trenerja Bizjaka spomni tudi po tem, da je telovadce najprej naučil zorne vrste, ko so v belih dresih morali stati v ravni vrsti.

Miro Cerar v Trbovljah.

“Name je vsekakor močno vplival Miro Cerar,” pripoveduje Ivan. “Ko sem ga občudoval na njegovih treningih in nastopih, se je tudi v meni pojavila želja po tovrstnem športu, pa sem začel trenirati tudi sam.” Za uspešno izvajanje gimnastičnih elementov so potrebni moč, gibljivost, koordinacija, ravnotežje, eksplozivnost, hitrost in natančnost, psihično pa visoka zbranost ter smisel za ritem in glasbo. Zelo ponosni so bili, da so lahko uspešno promovirali tedanjo državo Jugoslavijo, se spominja trboveljski telovadec: “To je bil motiv, ki nas je hrabril ves čas, in tudi ljudje so na nas bili ponosni.”

Včasih so telovadci morali obvladati več različnih disciplin

Ivan Glavač na krogih

Lahko rečemo, da je Trbovlje nekoč bilo telovadni center Slovenije in Jugoslavije. Poleg Cerarja so tu prihajala številna znana športna imena tedanje skupne države. Tudi naši so odhajali drugam, na različna tekmovanja in prvenstva ter ekipno osvajali lepa mesta na lestvici športnih uspehov.

“Telovadci smo takrat morali obvladati vse telovadne discipline: kroge, drog, bradljo, konja z ročajem, gred. Danes pa je vse to precej drugače, športniki se opredelijo le za eno orodje in trenirajo in nizajo uspehe le v eni disciplini,” dodaja Ivan.

Kakšne posebne motivacije, kot je danes, včasih ni bilo, s športom nisi zaslužil ničesar. Zadovoljni so bili že z malico ali kosilom. Ivan je vedno naletel na razumevanje uprave Rudnika, kjer je bil zaposlen, tako da je lahko sodeloval povsod in bil odsoten tudi po več dni. Še vedno se pripoveduje, da je Ivan naredil najboljšo in najlepšo razporo (ko se razširjenih rok zravnano drži visoko na krogih, tudi stoja v razpori na krogih).

Peter Glavač

Po službi je naš sogovornik običajno treniral, nekje do desetih zvečer. Sin Peter ga je vedno čakal, da pride domov. Že od majhnega je rad skakal, delal prevale itd … pa se je Ivan odločil, da začneta skupaj … Peter se je pokazal kot izjemno talentiran in vzoren športnik. Pogosto sta trdo delala po ves dan, dokler nista bila z rezultati oba zadovoljna.

Ivan je šel v vojsko kar skupaj s sinom Petrom

Oče in sin na rzstavi ZMT..

Ko je prišel čas za služenje vojnega roka, so Petra poslali v Pulo, a ni bilo dolgo, ko so za njim poslali še očeta Ivana, da s Petrom trenira. Pogojev za trening v vojašnici ni bilo, vendar jima je bil komandant izredno naklonjen in je poskušal pomagati. Iz Trbovelj so pripeljali konja z ročaji, le droga ni bilo. Komandant je vedno z zanimanjem spremljal Petrove treninge in tudi kasneje Petrove uspehe, ko je ta bil že civilist. Oče je poleg sina Petra treniral še druge mlade telovadce, med drugim Andreja Gučka in Romana Vodeba, ki ju je kariera kasneje odpeljala drugam.

“Zdaj sem že kar nekaj časa upokojenec, zdravje mi dobro služi, pa grem rad naokrog in fotografiram. To je postal moj hobi. Moram se pohvaliti, da sem imel tudi eno prvih kamer v Sloveniji. Za mano je že nekaj samostojnih razstav, še posebno uspešna je bila Portreti, to so bili posnetki predvsem znanih Trboveljčanov in nekatere od njih je odkupil ZMT.” se pohvali Ivan s svojim hobijem, katerega rezultat bosta še dve razstavi na ogled v kratkem.

Peter ostaja zvest športu – s prenosom znanja na druge

Tudi mlajši Glavač – Peter se z veseljem spominja svojih treningov in nastopov. Žal pa zaradi splošnega stanja predvsem v gimnastiki ni videl posebne možnosti za napredovanje, poskrbeti pa je bilo treba tudi za eksistenco. Danes je uspešen trener najmlajših pa tudi osebni trener ljudi vseh starosti, ki skrbijo za svoje zdravje.

“Zelo sem vesel, ko gospa šestdesetih let brez problema naredi stojo na rokah, še posebno pa sem vesel otrok, ki z mano trenirajo splošno telovadbo. Ne ukvarjam se posebno z določenimi tekmovalnimi disciplinami, temveč vadimo vse, kar omogoča gibljivost in spretnost, zdravo hrbtenico, skratka zdravo telo v zdravem duhu. Na srečo še obstajajo starši, ki se zavedajo, da mora otrok preživeti svoj čas tudi kako drugače kot le za računalnikom in telefonom.”