03. 03. 2022

Danes, ko so socialna omrežja nekaj običajnega, še vedno prevladuje mnenje, da to ni za starejše. Samo Ivan Bukovšek iz Trbovelj ni take sorte. Vse ga zanima. Korenina, ki bo letos napolnila 90 pomladi, se na FB dobro znajde. Njegova komunikacija je vsakodnevna. Obiskovalce razveseljuje s fotografijami narave, ljudi, različnih zanimivosti …

Njegova življenjska pot se je začel v Trbovljah Pod Ostrim vrhom. Njegovega današnjega soseda rudarja Prometeja leta 1932 še ni bilo, tam je bil gozd, kjer so rasle dišeče solzice. Ko se je bližal čas poroda, je Ivanova mama odšla k staršem v Vasle in tam povila Ivana. Pa se ni dolgo veselila novorojencu, sedem dni po porodu je umrla od sepse.

Ivo, kot mu po navadi rečejo, je odraščal pri zakoncih Kurnik, pri katerih sta sicer živela njegova starša kot podnajemnika. Lepo sta skrbela zanj. Zakonca sta ga celo želela posvojiti, vendar jima to ni uspelo.

Po končani srednji šoli je kot štipendist Strojne tovarne Trbovlje študiral strojništvo v Ljubljani. Seveda se ni mogel izogniti tudi vojaški obveznosti in je bil napoten v Vojaško pilotsko šolo v Novi Sad. Pogosto so kampirali na bližnji Fruški gori, na Iriškem vencu in Krušedolu. Osnoval in vodil je Slovenski vojaški pevski zbor, v katerem je pelo 16 Slovencev, in en Hrvat. Kar precej pesmi so imeli naštudiranih in nastopali so po fruškogorskih vaseh. Takrat so na podeželju intenzivno gradili zadruge, kjer so koncerti tudi potekali. Včasih so imeli kar precejšnje težave z akustiko, vendar so bili vztrajni. In ker je Ivan zbor tako uspešno vodil, so mu kmalu dodelili Pevski zbor garnizona, kjer pa so peli vojaki iz vseh tedanjih republik.

Nepričakovano je čez nekaj časa vojak Ivo zbolel na pljučih in poslali so ga v Petrovaradinsko bolnico. V bolniški sobi je bilo deset bolnikov, med katerimi so bili tudi oficirji. Vsaka soba je imela sobnega starešino, se spominja naš sogovornik. Oficirji zaradi Informbiroja pri nadrejenih niso bili dobro zapisani, pa je ta dolžnost pripadla Ivanu.

Njegova zdravstvena prognoza ni bila dobra, z operacijo naj bi mu odstranili skoraj polovico pljuč. Čeprav je bil pod velikim stresom, je vestno opravljal dolžnost sobnega starešine. Ko je prišel ukaz, da se morajo vsi ostriči, so se vsi v njegovi sobi ostrigli, on pa se je odločil, da svoje pričeske ne bo spremenil. Če je že tako hudo bolan, da so mu mogoče celo dnevi šteti, je trmasto ponavljal, je to njegova pravica. Nadrejenim seveda to ni bilo všeč. Zagrozili so mu z izključitvijo iz vojske, izgubil bi pa tudi vrstni red za operacijo. Pa se Ivo ni dal, če že mora, se bo raje zdravil ali pa umrl doma.

Po vrnitvi domov je obiskal pulmologa v Celju, ki pa je bil nad diagnozo presenečen, kajti pljuča so bila videti zdrava. Doktor je naročil kontrolo čez mesec dni.

Le kdo bi lahko bil bolj presenečen in vesel kot Ivo. Vzhičen nad tem, da ni nevarno bolan, je zajemal življenje z veliko žlico in se odpravil celo na Triglav. Minil je mesec in čas je bil za kontrolo. In pokazala se je kaverna, ki je krvavela. Doktor se ni jezil, ker se Ivo ni pazil, samo povedal je, da bi mu, če bi to vedel, prilagodil terapijo. Vseeno operacije ni bilo, zdravljenje je uspešno potekalo kakor tudi rehabilitacija na Pohorju.

»Frizura me je rešila,« navihano pove Ivan. »Ni mi bilo treba na operacijo, pa še domov sem šel«.

Mlada leta

V tistih časih je strokovnih kadrov še kako primanjkovalo, pa je kmalu dobil službo v Svitu Kamnik. Po kakšnih sedmih letih jo je zamenjal za službo v TIK Kobarid. V prostem času se je ukvarjal z odbojko, zbirateljstvom in radioamaterstvom ter prepeval v pevskih zborih.

Leta so minevala in čez približno trideset let se je vrnil v rodno Trbovlje. Krušna starša sta mu zapustila hiško, v kateri so nekoč skupaj živeli. Najprej je mislil simpatično hiško ob cesti, ki vodi k Prometeju preurediti za počitniško hišico. Pa se je premislil in zdaj spokojno živi v njej in ureja vrt, poln rožic. Pri težjih delih mu priskočijo na pomoč družina in prijatelji.

Vrt pa ni vse, kar ga veseli. Poleg njega je uredil majhen muzej, spominsko sobo. Kaj vse je našlo svoje mesto na tako majhnem prostoru: radioaparati, fotoaparati, kamere, radio postaja, diplome, stare fotografije, njegov podrobni življenjepis s slikovnim gradivom, značke, ure, družinsko drevo in izbor njegovih najlepših fotografij.

Ivo z veseljem sprejme obiskovalce muzeja, ki se lahko vpišejo tudi v knjigo vtisov. Pogosto ga obišče vnukinja, ki mu dela družbo, kaj postori in gre z njim na sprehod po Trbovljah. Vedno optimističen in radoveden je vesel obiskov, pa tudi sam se rad potepa. Pred štirimi leti ga je Sašo Knez z letalom popeljal na panoramski ogled Zasavja, kjer so nastale čudovite fotografije.

Zdravje je resda začelo nagajati, ampak se Ivo ne da. Njegovi prijatelji želijo, da jih še dolgo razveseljuje z novimi in starimi fotografijami vrta in potovanj, ki jih nesebično deli z njimi.

SPOMINI