01. 12. 2021

Na eni najpomembnejših funkcij v državnih podjetij sedi Trboveljčan. Janez Žlak po izobrazbi energetik, danes pa predsednik uprave Slovenskega državnega holdinga ima več kot zanimivo življenjsko pot. Da je danes tam kjer je pripisuje tudi dogodku iz otroštva. Ko je v 8. razredu v petek v šolo šel z bujno frizuro, v ponedeljek pa začel pouk popolnoma golobučen …Šport mu je pomagal prebroditi krizo, v nogometu je bil namreč svoj čas zelo uspešen. Po srednji šoli je šel kot štipendist Termoelektrarne študirat energetiko, a je po zaključenem šolanju priletel na trda tla. Kljub pomanjkanju inženirjev ga na primerno delovno mesto v Tetu niso hoteli zaposliti, zato se je sin natakarice in ključavničarja prijavil za delo na transportnem traku. Od tam pa je počasi korak za korak napredoval.  Nekdanji sindikalist je danes, po 34-letih dela v energetiki – na čelu SDH že 14 mesecev, kar je – glede na zgodovino SDH – eden najdaljših mandatov. Da se je odločil nastopiti kot prvi mož SDH je botrovala tudi želja; v okviru pristojnosti SDH uspešno zapreti rudnik in pomagati Zasavju.

Zakaj odločitev za Slovenski državni holding (SDH)?

Veliko ni bilo za razmišljat. Sicer, če bi se še enkrat odločal, da zapustim zapustil Petrol, kjer sem bil zaposlen za nedoločen čas, ne vem če bi se odločil enako. Vseeno pa zdaj, ko sem spoznal sistem upravljanja, je lažje. K prijavi so me povabili iz kadrovske agencije, kjer sem moral skupaj s 13 kandidati čez celoten kadrovski postopek, v ožjem izboru treh pa so člani nadzornega sveta soglasno izbrali mene.

Ob nastopu funkcije – katere vsebine so vam bile prednostne?

Če sem pošten sam pri sebi, sem Zasavčan in eden od glavnih razlogov, zaradi katerega sem se tudi odločil za delo v SDH je, da na ta način, znotraj upravljavskih pravic SDH, lahko pomagam zaključiti zgodbo RTH. SDH upravlja 68 družb in RTH je ena izmed njih. Vložil sem veliko truda in pričakujem, da bodo rezultati vidni že letos. Upam si trditi, da brez mojega angažmaja danes ne bi bili na tej točki, saj v sredini decembra čakamo potrditev Vlade, nato pa lahko pričnemo z obljubljenimi deli. Prioriteta je cesta na Lešo in odsek 1 med Trbovljami in Hrastnikom.

Žlak opozarja: “Ne želimo, da se nam zgodi Ruardi 2.”

Že kot direktor RTH pa ste ves čas opozarjali na monitoring, ki bo še kako pomemben za prihodnost Zasavja.

To je pravzaprav najpomembnejše, saj gre dobesedno za življenja. Ne želimo, da se nam zgodi Ruardi 2. Del monitoringa je rudnik že izvedel, večina pa še ostaja. Gre za postavitev mreže in sond, ki se bodo povezale v računalniško mrežo, kjer bo mogoče spremljati dogajanje na terenu. Mrežo naj bi razporedili po Hrastniku in Trbovljah. Sledi še sanacija določenih površin, odvodnjavanje …vse za to, da ne bi prihajalo do plazov ali celo kakšnih hujših premikov pod in nad zemljo.

SDH pa bdi tudi nad naslednico Termoelektrarne in projektom hidroelektrarn.

Hčerinska družba HSE EDT je posredno v našem upravljanju, neposredno pa je v pristojnosti HSE. Velik uspeh je postavitev temeljnega kamna za sončno elektrarno in postopen prehod iz premoga v obnovljive vire energije. Seveda spremljam stanje – tudi kot nekdanji zaposleni in domačin. 

Je gradnja hidroelektrarn pod vprašanjem?

Zgodil se je velik korak s podpisom koncesijske pogodbe, bojim se pa, da dlje nismo. Razlogi niso na strani holdinga ali SDH-ja, so širši. Nevladne organizacije, ki so ustavile gradnjo v Mokricah, so obenem zaustavile tudi projekt HE na Srednji Savi. Če bi Zasavju pred 20 leti, ko je bil fokus na cementarni in termoelektrarni, kdo ponudil hidroelektrarno, bi zdaj že tudi 20 let stale. A časi so se spremenili. Pokazatelj bo pravni razplet v zadevi Mokrice. Če tam zadeva pade, je najverjetneje tudi v Zasavju ne bo. Če tam bo, potem se takoj po zaključku projekta Mokrice nadaljuje na Srednji Savi.

Zadeve so pripravljene, dogovori so, da bo družba locirana na območju nekdanje termoelektrarne, direktor in izvajalci pa domačini.

Kakšni so vaši plani za državni holding?

Janez Žlak leta 2019, na čelu RTH.

Moj cilj je končati mandat in izvesti zastavljene upravljavske projekte. Potreboval sem več mesecev, da sem se poglobil v izzive posameznih družb in vemo, da se nobena pomembna stvar ne zgodi kar na hitro. Zavedam se, da na takšnih pozicijah nisi večen. Sem pa vzpostavil dober odnos z zaposlenimi, ki skrbijo za strokovno podporo odločitvam in svoje delo opravljajo dobro. Čeprav so me najprej kot Zasavca v Ljubljani precej postrani gledali, so spoznali, da sem v prvi vrsti človek in po duši še vedno sindikalist. Pripravili smo dobre zametke, upam, da jih bomo uspeli uresničiti.

Zasavje se približuje točki 0. Potem bo šlo lahko navzgor. 

Kako pa vidite prihodnost Zasavja?

Zasavje se približuje točki 0. Zaprli smo vse velike firme in, če bo šel zakon skozi zadnje glasovanje, bo Zasavje dobilo še 8 milijonov – iz tega bo nekaj sanacij, nekaj lokalnih podjetij bo zaslužilo in nekaj bo šlo v razvoj. Potem pa bo to ugasnilo. Mentaliteta ljudi se je sicer že spremenila, čeprav moja generacija še zdaleč ne. Po točki 0 pa bomo lahko šli navzgor. Znamo delati, smo trmasti in smo lahko ponosni, da smo Zasavčani. Kaj je tisto, kar bomo delali – ne vem. Nimam čarobne palice in nimam odgovora. Vem pa, da moramo tistim, ki imajo ideje in so uspešni nuditi kar je le mogoče. Pa naj bo to prostor, dostop, infrastrukturo … In pa miselnost. Ko sem sam začel delati je bilo »rudnik do penzije, tet do penzije«. In prve spremembe bodo potrebne v glavah.

Sam velik problem vidim v upadu prebivalstva in predvsem begu mladih. Manjka nam enotnosti in še vedno prepogosto ne znamo stopiti skupaj.

SORODNI ČLANKI:

Rudniku zmanjkuje denarja, (po)rabijo milijon evrov na leto!