18. 02. 2021

Že od sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja v Zagorju ob Savi podeljujejo plakete in nagrade dr. Slavka Gruma. Več kot 200 dobitnikom sta se letos pridružili dobitnici plaket: Helena Ključevšek in Karmen Cestnik. Danes objavljamo pogovor s Heleno, ki je vzgojiteljica na Izlakah, kar ji še posebno ustreza, saj je rada z mladimi in kot pravi, še vedno malo otročja. V Domu svetega Jurija na Izlakah pa ji je uspelo združiti otroke iz izlaške veroučne šole, otroško mladinskega cerkvenega zbora ter številne druge in ustvariti številne prireditve, ki so odmevne daleč naokrog.

 Helena, to svojo ustvarjalnost ste nasledili od starega očeta?

»Zagotovo! Doma smo bili na kmetiji v Zavinah. Otroci smo radi poslušali starega očeta Jožeta Kralja, ko nam je pripovedoval o svoji mladosti in nastopih na čemšeniškem odru. Od naše kmetije pa do Čemšenika je malo več kot ura hoje. V tistem času se je še povsod hodilo peš. Stari oče je najprej sodeloval v stranskih vlogah. Imel je tudi izredno dober spomin in zlahka je usvajal besedila. Kaj kmalu so prepoznali njegov talent in njegove vloge so iz stranskih postale glavne. Kako aktivni so bili takrat v Čemšeniku, pove tudi to, da so imeli včasih tudi po pet predstav tedensko. Zelo je užival v tej aktivnosti. Kasneje, ko je ustvaril družino in prevzel kmetijo, mu je začelo primanjkovati časa za Čemšenik, ostali pa so lepi spomini, ki jih je z veseljem delil z nami. In trije od njegovih zvestih poslušalcev smo se, vsak na svoj način, napotili po njegovi poti.«

In kako ste to pot začeli vi?

»Že kot osnovnošolka sem sodelovala v cerkveni otroški skupini na Lokah, ki je nastopala predvsem za božič in za materinski dan. Pobudo za te nastope pred oltarjem je dal župnik. Ko sem se preselila na Izlake, sem se pridružila prijateljici, ki je začela z najmlajšimi pripravljati božične večere in materinski dan. Vključili sva tudi najini hčerki. Med otroki sva poiskali tudi takšne, ki so igrali kakšen instrument, prijateljica pa je lepo pela, pa sva sestavili majhen zborček. Naši prvi programi so trajali od petnajst minut do pol ure. Počasi sem prevzemala vlogo organizatorja. Ko je na Izlake prišel župnik Janez Miklič, je ugotovil, da smo na Izlakah zelo aktivni, da se veliko dogaja. Vložil je ogromne napore, da se je začela izgradnja Doma sv. Jurija, kjer smo dobili prepotrebno dvorano za različne priložnosti, veroučno učilnico, pevsko sobo, prostor za Karitas in ostale potrebe. Ko je Dom imel le streho in zidove nas je župnik že spodbujal, da kaj pripravimo, da se med njimi nekaj dogaja.«

 S cerkvenim Domom svetega Jurija so se za vas odprle nove možnosti …

»Zagrabila sem to priložnost in z otroki z izlaške veroučne šole in onimi iz otroško-mladinskega cerkvenega zbora začela mladim in sebi utirati pot na oder. Sčasoma sem pritegnila še najmlajše iz vrtca, pa one iz osnovne šole na Izlakah in tiste iz Glasbene šole Zagorje ter ob njih začela oživljati veliko novo dvorano, ki jo je bilo potrebno predstaviti širšemu krogu krajanov. V dvorani so se tako pričeli zbirati na različnih otroških prireditvah krajani Izlak in okolice. Vsi so dobrodošli na srečanjih, ob tradicionalnih materinskih dnevih, kjer imajo glavno besedo otroci. Po potrebi sem vse: od igralke do režiserke, organizatorke, delala sem in delam vse kar je potrebno za eno predstavo.«

Veliko podporo ste imeli tudi pri župnikih?

»Že takratni župnik Janez Miklič ni nasprotoval temu, da pripravljamo tudi dogodke, ki niso cerkveni. Bil je mnenja, da je tako lepo dvorano ljudem treba pokazati in približati. Zdaj naš repertoar ni samo za božič in materinski dan, vključili smo žegnanje, kulturne večere, dobrodelne prireditve, otroške predstave kot so Pajacek in punčka (prirejeno po pravljici Kajetana Koviča), Moj dežnik je lahko balon, Stara hiša številka 3 (prirejeno po Eli Peroci) … Naš župnik Janez Mihelčič pa nas zelo spodbuja in daje dodatni zalet.

Z nami nastopajo tudi ljubiteljski igralci in igralci amaterske gledališke skupine KD Svoboda Elektroelement Izlake in prispevek vseh njih je ogromen. «

Kako pa izberete, besedilo, ki ga boste uprizorili?

»Tu so v veliko pomoč mladi. Recimo Staro hišo št. 13 Ele Peroci so izbrali oni. Zakaj? Ne samo zaradi vsebine, pač pa tudi zato, da jih lahko sodeluje čim več. Vključili smo tudi otroke iz vrtca. Dodali smo plesne in glasbene vložke, tako, da je sodelujočih res veliko. S to predstavo smo gostovali v Čemšeniku in na Mlinšah, v Trbovljah, kjer smo bili tudi dogovorjeno, pa smo zaradi covida žal morali odpovedati. Čudovite ideje so imeli tudi v lanskem letu, veliko dela in priprav, otroci so se izredno veselili in potem je vse padlo v vodo.«

 Veliko načrtov se je izjalovilo. Vam je na spletu uspelo pripraviti kakšno srečanje ali kratek program?

»Nastopili smo pred pred kratkim na ZOOM-u, kjer sem povezovala program. Odziv je bil odličen, tako pri izvajalcih kot tudi tistih, ki so nas spremljali. Vsi komaj čakamo, da se bomo tudi v resnici lahko aktivno družili. Dela ne bo malo, saj bo vloge potrebno ponovno prerazdeliti. Otroci rastejo in prerastejo določene vloge in jih je treba zamenjati. Sicer pa to ni nič novega. Samo, da se kmalu spet lahko srečujemo.«