21. 08. 2020

Trboveljčan, ki ga je ljubezen leta 1979 pripeljala v Zagorje, pravi, da je zdaj Zagorjan, še najraje pa Zasavc. Janeza poznajo vsi in nihče. Zakaj? Zato, ker je z njim težko loviti korak, saj se razdaja na številnih področjih.

Zlato plaketo, najvišje priznanje Občine Zagorje ob občinskem prazniku je letos prejel Janez Lipec, humanist, spoštovalec lika in dela Ladka Korošca, ljubitelj nordijske hoje, podpornik rudarske tradicije in turizma, inovativen, radoveden in zagledan v prihodnost. Pogovor z njim bi lahko trajal ure in ure in še vedno bi ostalo kaj za drugič. 

Po študiju in vojski je leta 1976 postal projektant v Oddelku za rudarstvo v Strojni tovarni Trbovlje in napredoval do razvojnega projektanta. Po nekaj letih je postal vodja oddelka za lahke transportne sisteme in vodja skupine mladih projektantov. Kmalu je bil imenovan za direktorja Tozda Razvoj, projektiranje in konstruiranje. Tu je bilo skupaj s prototipno delavnico okoli 120 delavcev, večinoma inženirjev in tehnikov. Kariero v STT je  zaključil kot član KPO (Kolegijski poslovodni organ) za tehnična vprašanja in razvoj. Tovarna je takrat zaposlovala okoli 1650 ljudi v Trbovljah, Sevnici, Valandovu v Makedoniji in imela predstavništvi v Ljubljani in Beogradu.

Vetrne elektrarne v Zasavju?

Leta 1988 je začel delo v ZPS- Združenih podjetjih strojegradnje v katerih je bilo povezanih 17 podjetij iz vse Slovenije z okoli 17.000 zaposlenih. Zanimivo je to, da se je že takrat in tudi malo kasneje v sodelovanju z Nizozemci razmišljalo o obnovljivih virih energije. Obstajali so načrti za vetrne elektrarne v Zasavju, o katerih danes žal sploh nič ne vemo.

Trije Janezi: Janez Režun, Janez Drnovšek in Janez Lipec.

“Postal sem direktor za razvoj. Tu sem pridobival prve izkušnje v marketingu. Navezali smo nove poslovne stike: Kitajska, ZDA, Švedska, Italija in Avstrija. Uspešno smo nadaljevali tudi tesno sodelovanje z Beogradom in Francijo” našteva Janez. “Leta 1990 sem postal predsednik Izvršnega sveta Občine Zagorje in se začasno vrnil v Zasavje. Tu sem ostal do leta 1992. Na ta tri leta sem posebej ponosen, saj sva s pokojnim Janezom Režunom napravila velik premik v razvoju kraja in dvigu samozavesti »bisera v osrčju Slovenije«.”

“Po letu 1992 sem spoznal, kako je, če si brez službe in na Zavodu za zaposlovanje,” zamišljeno pove. Pa je tudi to minilo. 1994 leta je bil spet na zeleni veji. Najprej se je zaposlil v mešani slovensko–avstrijski družbi CENTROL, energenti in maziva. “Potem sta leta 1995 sledila Litostroj in Tovarna viličarjev, tu sem spet bil med strojniki in pridobival nove koristne izkušnje z Japonci in Indonezijo. Leta 1999 pa sem se preselil na Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.”

“To je bil čas, ki je predstavljal velik izziv za strojnika – veliko dela in uspešnih projektov. Ob meni je bila skupina sodelavcev, s katerimi se še danes srečujem,“ je zadovoljen letošnji občinski nagrajenec in nadaljuje: ”Pestro službeno kariero sem zaključil v Termoelektrarni toplarni Ljubljana (Te-tol), kot namestnik direktorja, kasneje pa svetovalec vodstva vse do upokojitve.”

Guverner Districta 1912 Slovenija in Severna Makedonija.

Od leta 2007 je tudi član Rotary kluba Zagorje Kum, kjer je bil tudi prvi predsednik. Prav tu je dosegel tudi najvišjo funkcijo v klubu in distriktu – postal je guverner Districta 1912  Slovenija in Severna Makedonija v letu 2018/2019. Rotarijsko humanitarno delo v Zasavju in v tujini dobro poznajo. Po številnih kratkoročnih akcijah se želijo usmeriti v humanitarne akcije, ki so tudi časovno obsežne, torej en projekt lahko traja več let, tako kot je to Tabor Mojca, ki se izvaja že osem let.

Zelo zgodaj se je začel zavedati pomembnosti turizma v Zasavju, ki je žal še vedno na stranskem tiru. Janez je tudi med ustanovitelji Turističnega društva Ruardi Zagorje, ti so prvi začeli z ohranjanjem rudarske dediščine in obujanjem tradicije skoka čez kožo. Skok čez kožo in Perkmandelc po zaslugi društva v Zagorju potekata od leta 2007.

Janez redko pove, da je tudi turistični vodič. V okviru društva poteka tudi nordijska hoja, kjer deluje z diplomo učitelja nordijske hoje.

Prosti čas?

“Res sem upokojenec, časa pa vseeno večkrat primanjkuje,” je hudomušen. “Kadar ga pa imam (ali si ga ukradem), se ob kavici družim z družino in dobrimi prijatelji. Tudi kuhati znam. To moja družina dobro ve. Naša nedeljska kosila so že tradicija.” 

Pred kratkim bi stoti rojstni dan praznoval svetovno znani Zagorjan, žal pokojni operni pevec Ladko Korošec. Fundacija Ladko Korošec, ki ji predseduje naš sogovornik, je poskrbela, da se obletnica basista svetovnega slovesa primerno obeleži.