05. 03. 2020

Topel maj je bil leta 1960, ko so slavnostno odprli vrata za prve obiskovalce Delavskega doma v Zagorju. Zamisel za gradnjo je leta 1951 sprožilo kulturno-prosvetno društvo Vesna, idejni osnutek je leto pozneje izdelal inženir arhitekt Emil Navinšek. Zanimivo je, da je bil na začetku delavski dom zasnovan mnogo razkošneje in večje, kot je bil potem zgrajen.

Kdo bi najbolj poznal utrip veličastnega doma, kot zakonca Brkovič, ki ne le, da sta v hramu zagorske kulture preživela in oddelala kup ur, v njem od leta 1982 tudi živita in sta prav na tem mestu vzgojila sinova, ki sta še danes – vsak po svoje – tesno povezana s kulturo in glasbo.

Ko smo ju pobarali, kdaj se je vse skupaj začelo, nam je Peter (Pero) Brkovič zaupal:

Nešteto obiskovalcev je tu vstopilo.

“Preden sem se zaposlil kot hišnik v DD Zagorje, sem bil zaposlen na železnicah v Ljubljani. Moram priznati, da ko sem začel svoje delo hišnika, se nisem mogel ravno pohvaliti, da imam veliko praktičnih izkušenj. Vsa popravila so opravljali pogodbeni delavci. Počasi in vztrajno sem se naučil vsega, kar je nujno za vzdrževanje tako velike stavbe in še več. Sčasoma se je število delavcev na vzdrževanju po pogodbi zmanjšalo, ker ni bilo več potrebe po zaposlovanju tolikšnega števila ljudi. Vse več sem naredil sam.”

“Pero se je v delavskem domu zaposlil kot hišnik leta 1982, jaz pa sem bila na delo sprejeta leto kasneje. Najprej sem nekaj časa čistila, vendar so me kmalu postavili “za šank”, kjer sem še danes. “Seveda pa poprimem tudi za druga dela,” nadaljujejo s spomini žena Milena Brkovič.

“Tam, kjer je danes knjižnica, je bil bar, imeli smo diskoteko, mešali koktajle.”

Glede na vajin staž lahko primerjata kako je bilo nekoč in danes. Se je veliko spremenilo?
“Seveda se je. Menjali so se direktorji, obnavljalo se je, velika je tudi razlika v številu in vrsti prireditev. Ali veste, da smo včasih za pustovanje imeli tudi po 700 mask? Gneča je bila v celem Delavskem domu nepopisna. Tu so potekali številni plesi, koncerti, sejmi, proslave, občni zbori, sindikati so imeli prireditve, razstave …Pa tudi gledališče in kino sta delala s polno paro. Tam, kjer je danes knjižnica, je bil bar, imeli smo diskoteko, mešali koktajle. Družabnih dogodkov je bilo veliko, več kot danes. Skrbela sva, da so se obiskovalci, kljub velikemu številu počutili prijetno. Vse je moralo biti brezhibno, urejeno in čisto. Če gre karkoli narobe je potrebno takoj ukrepati, da tega, če je le mogoče, nihče ne opazi. Pa na uro se ne gleda, to ni delo od sedmih do treh.”

Milena, kako vam je uspelo postreči toliko ljudi?
“Težko je bilo. Nisem imela ledomata, niti pomivalnega stroja, vse sem morala narediti ročno. Včasih sta mi pomagala tudi sinova. Pa je vseeno bilo lepo v tistem živ žavu. Kasneje se je veliko moderniziralo in je bilo lažje.”

Verjetno je še tudi kaj drugega bodisi obnovljeno ali popravljeno?

“Korenito prenovo je imel dom pred dobrim desetletjem. Kot prvo so zamenjali okna, vrata, ploščice …Ko so bila še prejšnja okna, je skozi njih vlekel tak prepih, da klima skoraj ni bila potrebna, “ se je pošalil Pero. ”Dvakrat so se menjali tudi sedeži v dvorani in še veliko drugih del je bilo. Seveda pa to ni vplivalo na zunanji izgled, ki je takšen, kot na samem začetku.”

Kaj pa gostje, kdo vam je najbolj ostal v spominu?

Tito leta 1967 v Zagorju.

“Zagorje in Delavski dom so obiskali številni politiki, umetniki, gospodarstveniki in drugi. Vse spoštujeva. Vsakič pa sva se zelo veselila obiska Janeza Drnovška. Še danes ga občudujeva. Včasih je spil kozarec vina ali soka, drugič le vode, velikokrat pa nič. Skromen je bil in karizmatičen. Tereza Kesovija si je kot prava Dalmatinka rada privoščila kozarček rujnega. Ko pa so gostovali Novi fosili, smo po končanem koncertu potovali skupaj do Zagreba, kjer smo potem nadaljevali vsak na svojo stran. Veliko se je dogajalo na zagorskem odru tudi pred najinim prihodom.”

“Recimo, ko je nastopal najin sin, sva oba ali pa le eden od naju vstopila, da bi si ogledala samo to točko, potem pa hitro nazaj na delovno mesto.”

Milena, sta si kdaj kakšno prireditev, koncert ali predstavo ogledala iz dvorane kot vsi drugi obiskovalci?
“V vseh teh letih nikoli! Nikar ne mislite, da si nisva želela! Med vsakim dogodkom je bilo potrebno vmes postoriti marsikaj in si tega nisva mogla privoščiti. Če naju je res kaj zanimalo – recimo, ko je nastopal najin sin, sva oba ali pa le eden od naju vstopila, da bi si ogledala samo to točko, potem pa hitro nazaj na delovno mesto.”

V Kulturnem domu sta delala, živela, vzgajala …

Delavski dom je v vajinem času imel več direktorjev …
“Najin prvi direktor je bil Nande Razboršek. Veliki kulturnik in ljubitelj gledališča. Skromen in razumevajoč. Takšen je bil tudi v vsakdanjem življenju. Veselilo ga je, da sva skrbela tudi za okolico. Verjetno se Zagorjani še spomnijo tulipanov in vrtnic, ki sva jih sadila in zanje skrbela. Takrat je bilo okrog doma tlakovano z betonskimi ploščami. Kar precej dela je bilo, ko smo pulili travo, ki je med njimi veselo poganjala.“

“Kot sva že omenila je bilo v času Rudija Medveda veliko narejenega. Tudi Karmen Cestnik, zdajšnja direktorica je pošteno poprijela za delo. Upava, da ji bo letos uspelo prenoviti oder, odrske uteži, zavese, luči … Vse to zahteva veliko truda in je seveda tudi velik finančni zalogaj.”

Kako pa je bilo vzgajati otroke v domu kulture?
“Kljub temu da sva bila vedno blizu, sta sinova morala biti mnogokrat sama. Veste, delo kot je najino, ni delo za osem ur. Živeti moraš s tem in biti vedno prisoten. Tu je bil in je najin dom in delovno mesto. Otroka, pa, kot sva že omenila, sta tudi rada pomagala. Po svojih močeh seveda.”

So pa tako, gledano nazaj, spomini lepi?
“Nedvomno. Velikokrat smo se presmejali, včasih pa, a le na kratko, tudi jezili. Vsi zaposleni smo se razumeli in lepo sodelovali.”

Še kakšna anekdota?
“Orleki so se recimo enkrat spomnili, da bi igrali na strehi Delavskega doma. Zakaj pa ne? In smo skupaj odnesli instrumente tja gor. Pa so zaigrali. Bilo je super. Žal pa to nekomu ni bilo všeč in je poklical policija. Koncert smo morali prekiniti.” ne more pozabiti dogodka Pero.

Zagorski hišnik z najdaljšim stažem

Pero je od leta 2017 upokojenec. Pred njim so bili v Delavskem domu štirje hišniki, a prav najdaljši staž ima Peter, prijateljem in Zagorjanom bolj Poznan kot Pero. Menda ima celo najdaljši hišniški staž v mestu. In tudi še danes, kot upokojenec, brez težav priskoči na pomoč. Kmalu bo na upokojensko stran prestopila tudi Milena. “Imava že cel kup načrtov, kaj vse bova počela!” navdušeno pojasnita.

Priprave na praznovanje 60. obletnice

V KCDD pa ne sedijo križem rok. Priprave za proslavo obletnice že potekajo. Izvedeli smo, da bo slavnostna akademija ob 60-letnici 22. maja. Del akademije bo posvečen tudi Ladku Korošcu, saj bo letos avgusta sto let od rojstva velikega opernega pevca. Izdali bodo tudi monografijo, posvečeno Nandetu Razboršku.

Na predvečer praznovanja pa bosta odprti dve razstavi: v avli KCDD razstava fotografij iz preteklosti Delavskega doma, v Galeriji Medija pa razstava slik Aleksija Kobala, slikarja, glasbenika, grafičnega oblikovalca. Na odprtju razstave v Galeriji bo sodelovala tudi skupina The Stroj, ki bo potem nadaljevala še z enournim koncertom na ploščadi.

FOTO: S. Radunovič in arhiv KCDD