13. 02. 2020

Že ob vstopu v šolo je začela peti pri Mladinskem pevskem zboru Glasbene šole Zagorje pod vodstvom Francija Steban. Šele pri svojih desetih letih pa se je srečala z instrumentom, ki zaznamuje njeno življenjsko pot – kar je za ljudi, ki vztrajajo v glasbi in na tem področju tudi karierno oziroma umetniško uspejo, kar nekoliko pozno. Tako se je začela pri prof. Nataši Burger pot Andrejine ljubezni do flavte.

“Ti nas pa ne boš nahecala!”

Študij, pri katerem se je v celoti posvetila svojemu priljubljenemu instrumentu, flavti, je uspešno zaključila pri prof. Rudiju Poku ter pridobila dva naziva: akademska glasbenica in profesorica flavte.
A pot do tu ni bila sama po sebi umevna. “Bila sem četrti otrok po vrsti in pred menoj so vsi trije obiskovali domačo glasbeno šolo, pa vsi trije že prej kot v letu dni tudi obupali. In ko sem tudi sama izrazila željo, da bi igrala flavto, so me starši kar odslovili z besedami “Ti nas pa ne boš nahecala” in me potolažili, da sicer že pojem v zboru.” Andreja pa svoje želje ni pustila kar oveneti in se v četrtem razredu odpravila na vpis. Ter ga celo zamudila! Vse je bilo že polno! No, ker pa so pri vpisni službi videli, kako močno si želi igrati, se je našlo še eno mesto – zanjo. Čeprav jo je sprva jezilo, da je igrala z dve, tri leta mlajšimi, je bila pod črto neizmerno vesela, da je le lahko igrala.

Po zaključeni Srednji glasbeni šoli v Velenju, kjer se je kalila pri prof. Alenki Goršič jo je pot peljala na ljubljansko Akademijo za glasbo.

V času študija je sodelovala med drugim z Orkestrom Slovenske policije, kjer je kot klarinetist in dirigent deloval tudi Tomaž Kmetič, po rodu iz Radeč.

Od ljubezni na prvi pogled do partnerske ljubezni

Zagorjanka, ki vse od leta 2000 poučuje flavto na Glasbeni šoli Hrastnik, kjer se je sicer s pedagoškim delom srečala že kot študentka, je že 24-to leto flavtistka v Pihalnem orkestru Svea Zagorje. “Moja zgodba s flavto je preprosto povedano ljubezen na prvi pogled,” zasanjano pove glasbenica Andreja, ki je že kot otrok večkrat zavidajoče in obenem hrepeneče pogledovala proti dekletom, ki so nosile kovček, v njem pa flavto. “Tudi če bi zdaj morala še enkrat izbirati, bi se zagotovo odločila za flavto,” brez pomišljanja izstreli in ob vprašanju, ali je tudi njeno zasebno življenje povezano z glasbo, pove, da si je skupno življenje ustvarila s partnerjem Petrom Kudrom ki je prav tako član zagorskega pihalnega orkestra (dirigent).

Pogled skozi oči učiteljice

Andreja Ravnikar z zagorskim županom ob prejemu priznanja dr. Slavka Gruma, foto: Robi Verbajs

Ravnikarjeva ocenjuje, da je zasavsko prebivalstvo naklonjeno kulturi, tudi glasbi, saj opaža, da so denimo koncerti lepo številčno obiskani. “Pogosto me vprašajo, ali mi gredo otroci v vsej njihovi včasih muhavosti, včasih tudi lenobi, kaj na živce, a moram reči, da mi veliko pomeni otroška iskrenost. Z njimi je lažje delati kot z odraslimi in težko si jezen na njih – tudi če ne vadijo, kar se dogovorimo,” odnos do svojih varovancev v glasbenem smislu opiše letošnja nagrajena zagorske občine ob kulturnem prazniku in priznava, da jih vse po vrsti pošteno pogreša v zadnjem letu, odkar se je posvetila še materinski vlogi. “Otroci so kot plastelin, zlahka se jih da oblikovati in prijeten občutek je, ko doživiš, da te samo gledajo in prav čakajo, kaj boš povedal in pokazal.”

Zanjo Pahud kot Messi v nogometu, z Lagard snemala ploščo

Foto: Janez Marolt

Ko preprosto glasbenico, iz katere skozi pogovor kar izžareva ljubezen do te veje umetnosti, povprašam o tem, kdo iz glasbenega sveta zanjo najbolj izstopa, brez oklevanja omeni Emmanuela Pahuda. “To je eden najboljših flavtistov na svetu“, opiše svoj pogled na prvega flavtista berlinskih filharmonikov, ki pa je bil tudi že v Zagorju – na festivalu, ki pod umetniškim vodstvom Mateja Zupana gosti vsa zveneča flavtistična imena. Ponosna je tudi na posebne vrsto sodelovanje s skupino Lagard, katero sestavljajo pretežno zasavski glasbeniki pod vodstvom Luke Groboljška. Skupaj so posneli glasbeno ploščo, ki pa sicer še ni izšla.