»Grem reševat žabe!« je slovesno oznanila cenjena notarka – torej, Ivina in Anina babica. »Uboge reve pri prečkanju ceste končajo pod kolesi, še preden pridejo do mlak«, je malce posmrkala. Res je bila videti zaskrbljena. Pa smo ji kimali, jo glasno podpirali v njenih dobrih namenih in si mislili, da naj le gre, če že nima nič bolj pametnega za počet.
Razen Ive. Iva je dobila velike oči. Iva je dobila tisti nori lesk v očeh, ki je sporočal, da tega ne bo zamudila. Pa pika! In tako smo hočeš – nočeš nabavili naglavne lučke, vzeli vedra (pozabili rokavice) in delegacija babnic se je odpravila iskat svoje žabje prince.
Babi Staša je bila sicer malo skeptična. Akcije se je namreč udeležila že par dni prej in rešila točno eno žabje življenje, saj je bilo tabornikov, ki so reševali žabe več kot žab. Pa smo jih klicale in regljale po grmovju, zapele vse žabje pesmi, kar smo jih poznale. Res čudno, da se niso želele pokazati. Ob našem prelepem žabjem petju, bi nam še srnice jedle iz rok. »Lega, lega, kvaaaaak«. Tudi tokrat ni kazalo, da se bodo žabe čudežno pojavile. Edine žabe, ki smo jih našle, so bile speštane sredi ceste. Ne preveč lep prizor.
Žabe
Pa vendarle so se! Čudežno pojavile namreč! Takoj, ko je padel mrak (takoj, ko smo nehale prepevati), je proti nam priskakljala natanko ena žaba. Ne vem, če sem že kdaj videla svojo mami teči. Tokrat je zakurblala kot bi letela maraton (bila je pravi žabji Usain Bolt!), brez oklevanja ujela žabo in ji tako prijazno prigovarjala in jo božala, kot bi pestovala najbolj ljubkega psa na svetu. »Ja, ti ljubica mala. Pridi, pridi. Naj te ne bo nič strah. Poskrbele bomo zate.« Že dolgo je nisem videla tako srečne. Žaba je sicer delovala malo manj srečno.
Ko smo tako opazovale tisto eno žabo, se ob tem delale blazno pametne in žabje razgledane (v resnici še danes ne vem, ali so bile to žabe ali krote) in ko smo čisto zares pozabile na petje in prisluhnile tihemu regljanju, je okoli nas začelo šumeti in se premikati kot v kakšnem strašnem filmu. Prisežem! Žabe so lezle od vsepovsod. In moja mami je skakala od ene do druge, jih mirno vtikala v vedra in se topila od sreče. Niti za trenutek ni cviknila. Tudi, ko smo našle orjaško, res orjaško žabo… v bistvu je bil to že ene vrste krokodil… tudi trznila ni! Tudi, ko se je ta krokodil raztegnil in spustil zvok medveda. Prisežem, da je bil to v bistvu medvedji krokodil! Nič!
Tudi Iva je bila zelo pogumna! Saj je pogumno kazala, vriskala in vzhičeno vpila, katero žabo mora babi še pobrati. Iz varne razdalje, seveda. Jaz pa žal nisem mogla pobirati žab (res škoda!), ker sem imela v naročju Ano, ki je neznansko uživala v lučkah, teku, regljanju in vsem tem vznemirjenju. Bila je tako vzhičena, da se je kar dvakrat pokakala.
Žabice smo ponosno odvrgle v ribnik. Ob tem pa občutile neznansko veselje, ponos in zmagoslavje. V bistvu smo bile kot kakšne super junakinje, saj smo rešile vsaj trideset žabjih življenj. Babi Staša – Super žabja ženska s svojimi žabjimi pomočnicami.
Žabcev nismo poljubljale. Princi so nas čakali kar doma in prav tako zaslužene palačinke. Palačinke za takšne super junakinje! Občutek, ko takole nesebično pomagaš, je res prekrasen. In v jeseni, bomo spet regljale po grmovju. Mogoče malo tišje. Srečna sem, da smo se udeležile akcije, saj so se moje male žabice ogromno naučile.
Je pa res, da bi bila še mičkeno bolj srečna, če bi rešene, svobodne in srečne žabe dejansko ostale v mlaki in se ne bi vračale nazaj na cesto.