Nina Jelen, učiteljica podružnične šole Podkum, prekipeva od dobrih idej. Skupaj z učenci se loti marsikatere pogruntavščine, z zadnjo so celo zmagali na evropskem natečaju.
Ste si že od majhnega želeli postati učiteljica?
Vedno sem zelo rada pisala in brala, in to kjerkoli – ob tem sem enkrat dobila buško, ko sem se zabila v ulično svetilko. Včasih sem si želela postati knjižničarka na otroškem oddelku, kjer bi prirejala urice pravljic, iger za otroke…
Da bom učiteljica, sem se odločila, ko sem kot srednješolka in nato študentka poletja preživljala na letovanjih za otroke v organizaciji Rdečega križa. Ugotovila sem, da imam otroke zelo rada, da je občutek, ko ti zaupajo in ko jih naučiš nekaj, za kar so mislili, da nikoli ne bodo zmogli, super fajn.
Ste radi hodili v šolo?
Ja, v šolo sem vedno rada hodila. Pa saj se včasih sploh nismo spraševali, ali radi hodimo v šolo ali ne, kajne? Tako na osnovno kot srednjo šolo imam zelo lepe spomine, čeprav sploh nisem imela samih petic. Matematika mi je kdaj pa kdaj pošteno pokazala zobe. No, obdobje študija je bilo sploh eno lepših – ne toliko zaradi fakultete, kot zaradi študentskega življenja.
Še vedno z veseljem hodite v šolo?
Mislim, da večina učiteljev svojega poklica ne jemlje le kot ‘službo’; večina se je s srcem odločila za ta poklic. Sama poučujem z veseljem in neskončno sem hvaležna, da imam službo, ki jo opravljam z veseljem, ki mi je v izziv in v meni vzbuja talente in ideje, za katere sploh nisem vedela, da jih nosim v sebi. Saj pride tudi kakšen dan, ko administracija zleze čez glavo, ali ko nisem razpoložena…ampak, a kje ni tako?
Šolo ves čas nosim s seboj. Kadarkoli se z družino potepamo po svetu, si ogledujem, kako imajo druge šole okrašena okna, med počitnicami ali vikendom naletim na zgodbice, pesmice, oddaje, ki jih moram nujno predstaviti učencem, doma imam polne omare stvari, ki jih ne smem vreči stran, saj jih bomo zagotovo nekoč lahko uporabili v šoli.
Ko enkrat dobiš čisto svoj razred, je občutek res fenomenalen. To so res čisto moji ‘bučkoti’ in ‘ljubčki’.
Kakšne razlike opažate pri šoli, šolarjih in starših zdaj in včasih?
Starši se zdaj preveč borimo in zavzemamo za otroke in namesto njih rešujemo probleme. Včasih sta se otroka skregala, morda celo ‘potalala’ kakšno buško in si izborila svoj prostor, pa starši in učitelji za to sploh niso izvedeli. Zdaj odrasli vse konflikte rešujemo namesto njih. Pa ne le konflikte… tudi domače naloge, učimo se namesto njih, razmišljamo, kakšno oceno ‘bomo’ dobili.
Učitelji imamo zdaj ogromne možnosti sodelovanja, pridobivanja mnenj in materiala. Veliko učiteljev je pripravljeno deliti svoje izkušnje in dobre učne ure, rešitev problemov. Moderna tehnologija omogoča, da učencem snov približamo, da si jo bolje predstavljajo, hitreje zapomnijo.
Kako se razlikuje pouk v podružnični šoli s tistim na matični šoli?
Največja razlika je v manjšem številu učencev, kar prinaša ogromne prednosti. Včasih se mi zdi, da starši manjše šole še vedno jemljejo kot drugorazredne. Vendar je naša mala šola moderno opremljena, učitelji smo ustrezno izobraženi, resnično se trudimo, da bi šole obstale in ostale v kraju.
Sodelujemo na neštetih projektih, otroci nastopajo na številnih prireditvah. Majhno število otrok nam pomaga, da vse otroke poznamo od glave do pete, da spodbujamo njihove potenciale. Otroci so bolj povezani, disciplinskih težav skorajda ni, vsi skupaj smo velika družina. Kadar kdo manjka, ga prav zares pogrešamo.
“Kar se tiče novih projektov… počakajmo na navdih, saj vedno pride kar mimogrede.”
Kakšnih projektov ste se lotili, kako sodelujejo šolarji?
Na šoli smo posneli že tri filmčke, ki so dosegljivi na YouTube: Vzornik, Podružnična šola Podkum, Otroci za pravičnejši svet. Zmagali smo na natečaju Informacijskega pooblaščenca za najboljšo učno uro na temo zasebnosti in varnosti na spletu. Decembra so našo šolo obiskali škratki s prijaznimi sporočilci in nalogami, ki smo jih morali opraviti. Zanimiv je tudi projekt Srečanje podružničnih šol, v katerem sodeluje 5 šol. Večino stvari, ki se jih lotimo, naredimo v jutranjem varstvu vozačev, saj so otroci v šoli že od 6.30. In takrat imamo čas za snemanja, vaje in druge pogruntavščine.
Foto: Nina Jelen, Jan Merc
