17. 08. 2015

Jože Smrkolj uspešno vodi podjetje Skitti- Splošno ključavničarstvo in toplotna tehnika Izlake, družinsko podjetje, ki letos praznuje 50 let delovanja. Podjetje je tako kot marsikatero začelo v domači garaži, z leti pa postalo visoko tehnološko podjetje, ki izdeluje maloserijske dele za avtomobile prestižnih razredov, izdelke za gradbeništvo, elektroindustrijo in medicino. Temeljno vodilo podjetja je vlaganje v lastno znanje, kar prinaša izdelkom večjo dodano vrednost.

Naš sogovornik je letos prejel tudi Zlato plaketo občine Zagorje ob Savi, obiskali smo ga v Orehovici, na sedežu podjetja, ki je v živahnem dopoldnevu kar kipelo od dela. Delavnica je preplet domačega okolja, visoke tehnologije, vonja po kovini in hrupa strojev. Vse skupaj poteka po ustaljenem in preverjenem urniku, s katerimi uspešno kljubujejo težavam kriznega časa.  Jože Smrkolj nas je sprejel skupaj s sinom Sergejem in hčerko Sabino.

Družinsko podjetje: birokratske ovire in tradicija

»Res smo družinsko podjetje,« poudari Jože, »žena, sin in hčerka, tudi moj oče še pride pogledat vsake toliko časa, to se lahko pohvalimo.« Njegov oče, Jožef Smrkolj, je pred petdesetimi leti ustanovil samostojno podjetje, ki ga je zaradi birokratskih ovir najprej registriral v Domžalah. Sčasoma ga je domača občina povabila nazaj. »Družinskih podjetij je veliko, ampak da smo v podjetje vključeni vsi, takih pa ni veliko.« Prednost vidijo predvsem v tem, da se vsi trudijo, da se nekaj naredi, »da ne greš v izgubo.« Veliko vlogo pri tem ima tudi sreča, izvemo. Projekte je treba izbirati premišljeno,se ne prenagliti pri novostih in vse skupaj najprej dobro premisliti.

Otroštvo preživel v delavnici

 »Jaz se vsega spomnim,« začne svojo pripoved o rojstvu posla Jože. »Vedno mi je bilo lepo, delo me je zanimalo in veselilo« to mi vidimo že v očeh. »Tudi ko sem še hodil v šolo, sem bil kar naprej v delavnici« nadaljuje Jože. Njegov oče je podjetje vodil do leta 2007, Jože pa je seveda vse skozi delal doma.

In kakšen pa je njegov odnos z očetom? Poleg tega da ju veže sorodstvena vez, sta tudi sodelavca. »Oče me je naučil vsega, vse znanje sem pridobil v domači delavnici,« odgovori Jože. Drugih besed mu zmanjka, ker beseda »vse« to najlepše opiše. Posle je vodil vse do prepisa, ki so ga (zopet) zaradi birokratskih ovir izpeljali šele leta 2007. Oče mu je vedno govoril, »dokler bom jaz, bom jaz, ko boš ti, boš ti. Ampak sva lepo sodelovala,« povzame njun odnos Jože.

Na svoje začetke in tradicijo so izjemno ponosni. »Še danes stojijo naše luči v Laškem, prav tako v Portorožu. Luči smo naredili tudi za celoten kompleks hotela Bernardin,« pripoveduje o prvih naročilih. Začeli so kot obrtniki, ključavničarstvo in kovinska galanterija. Glavnino dela so predstavljali stoli. V vseh malo večjih krajih po Jugoslaviji so v 60 in 70 letih začeli graditi kulturne domove in kinodvorane ter seveda potrebovali opremo. Stole so izdelali celo za rusko Rdečo dvorano v Kremlju. »Španski borci imajo še vedno naše stole,« doda sin Sergej.

Njihovi sestavni del so našli pot do vseh koncev sveta

Delali so za veliko različnih družb po vsem svetu. Naročila prejemajo predvsem preko posrednikov, sploh kar se tiče sodelovanja s tujino. »Tujina nas je tudi veliko naučila. Treba je narediti kvaliteten izdelek, s kvaliteto dosegati dobre rezultate in s tem tudi pridobiti na ugledu.«  Dobri temelji pa so najboljša popotnica za naprej in to jim je omogočil oče. »Bil je iznajdljiv. Delali smo stvari, ki jih drugi niso.« Sin Sergej doda, da so kljub majhnosti podjetja vključeni v velike projekte, v katerih prispevajo ključne elemente. V poslu je tako, ali delaš preproste stvari, ali delaš malo bolj zahtevne stvari ali pa izdeluješ najzahtevnejše. In tega so se lotili na Izlakah. »Mi se nagibamo k najbolj zahtevnim stvarem. Ponuditi je treba artikel z dodano vrednostjo, v katerega je vključeno znanje in najzahtevnejše operacije,« poudari Sergej.

Investicija v sodobno tehnologijo vredna pol milijona evrov

Le-te stvari pa kar kličejo po najsodobnejši tehnologiji. V zadnjem letu so pridobili pol milijona nepovratnih sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in jih investirali v laser z najnovejšo tehnologijo izreza in v krivni stroj CC za krivljenje. Takšna tehnologija je dandanes pogoj za delo. Če nimaš laserja, avtomatsko odpadeš. »S to tehnologijo bi radi izdelek naredili čim hitreje, s čim manj stroški, čim bolj enostavno ter varno in kvalitetno. To je v bistvu moto, ki se ga moraš v tem poslu držat,« povzame Sergej in pravzaprav tako tudi odgovori na vprašanja, kako to, da se jim kriza ne pozna. »Prav nasprotno, v krizi povečujemo od 10 do 15 odstotkov letno. Človek v bistvu ne ve, zakaj ga je kriza obšla. Prisotni smo v različnih segmentih, svet se vrti in vsakdo potrebuje kaj, kar izdelujemo mi,« pojasnjuje recept za uspešnost Sergej. Zavedajo pa se tudi, da je kupec kralj. Upoštevajo njihove potrebe in to naredijo.

»Še par let, pa mojstrov ne bo več«

Odprti so za predajanje znanja mlajšim generacijam, čeprav je Jože nekoliko razočaran nad celotnim šolskim sistemom, ki ne sledi potrebam prakse. Šolam, s katerimi sodeluje, je predlagal naj uvedejo nov izobraževalni program, naziv katerega bi bil programer – ključavničar. »Prvič – sliši se drugače, drugič – veš kaj delaš oziroma za kaj se izobražuješ, tretjič – ljudi s tem znanjem ni,« argumentira svoje ideje Jože. Zagovarja obrtniške poklice, »včasih je bil »šlosar« manj

vreden poklic, vse poklicne šole so veljale za manjvredne, ali si šel za knapa ali za delavca. Danes pa se to obrača, še par let pa mojstrov ne bo več,« ugotavlja. »Ko vidimo, da je nekdo zainteresiran za delo, ga sami naučimo in uvedemo v posel. Pravi kandidat ima željo po delu, po znanju, hoče se naučiti. Bolje je vzeti enega kuharja –  prej se bo naučil stvari, kot nekoga, ki je sicer naredil šolo, a nima interesa za delo,« pove Sergej. Pri njih je zaposlenih 12 ljudi, ljudi iz različnih ozadij, z in brez šol, a vsi po vrsti pridni in delovni ter za to tudi primerno nagrajeni.

Kaj bi še? Veliko bi še naredili!

Zaključimo z zlato plaketo, ki nas je sicer ves čas pogovora opazovala s svojega pomembnega mesta v pisarni. »Najprej se moram vsem zahvaliti! Nagrada prinaša zadovoljstvo ter potrditev, da delamo prav, da se stvari odvijajo v pravo smer za manjše delavnice, ki pridobivajo na veljavi. To je velik plus. Velikih poslov ne dobijo več samo velike firme. Vidiš, da si cenjen in da delaš dobro. Živiš in delaš v kraju in doprineseš k razvoju. Kar se tiče samega posla ni toliko pomembno, je pa prav, da se stvari prepoznajo in da je malo več posluha.«

»Kaj bi še? Veliko bi še naredili, mi smo pripravljeni delati, dokler lahko in dokler imamo možnosti, bomo!« je optimistično zaključil Jože Smrkolj in odhitel na sestanek z dolgoletnimi strankami, s katerimi vseskozi ohranja dobre odnose.