17. 03. 2015

Preostalih 364 dni na leto pa se pozdravijo: 'Potrp!'

Leta 1957 so se na Breznem v majhnem gostišču zbirali možje iz okolice, ki so delili skupno prepričanje – da je težko življenje pod pritiskom soprog, zato so sklenili, da si bodo enkrat letno dali duška – na mučenike.

Njihovo prepričanje in druženje se je oblikovalo v društvo Dolski copatarji, ki se v polni sestavi sreča trikrat letno. Dvakrat povabijo zraven tudi svoje žene, oziroma kot jim pravijo, nadrejene ali okupatorke. Enkrat na leto pa se dobijo sami, na občnem zboru, na skrivni lokaciji.

Iz leve proti desni: Matija, Antek in Ivan.

Nikogar od ustanoviteljev žal ni več med živimi, še vedno pa vsi člani dobro poznajo tako zgodbo kot poslanstvo copatarjev. Predsednik Antek Pust, Matija Koritnik in Ivan Hršak so copatarji, ki so se predstavili za naše bralce.

Bili so vzponi in padci v društvu, pojasni Matija in pohvali trenutnega predsednika, zaradi katerega je društvo končno dobilo ugled, kot si ga zasluži. Dolski copatarji niso uradno ne društvo, ne klub ne kakšna druga formalna oblika. Bistvo njihove skupine je druženje enakomislečih.

Copatarski pozdrav: 'Potrp!'

Na Dolu imajo trenutno 80 copat, na sprejem med člane se bori 5 novih. 'Ne vzamemo kar vsakega' zatrdi predsednik in pojasni, da nove člane lahko predlagajo le obstoječi člani, le te pa potem celo leto opazujejo, kakšen je njihov odnos do žene. Večina članov je upokojencev, najstarejši član, ki je imel 94 let, jih je lani zapustil, trenutno najstarejši je Janez Ulaga pri 84. letih, najmlajši pa 30-letni Goran Povše.

Copatarsko izkaznico dobi vsak član. Tako lažje pri nadrejeni dobi dovoljenje za izhod.

Takole so izgledale prve izkaznice Dolskih copatarjev:

Pogoj za vstop k copatarjem je dolgoletno partnerstvo. Včasih so strogo zahtevali, da so člani poročeni, v koraku s časom, pa odobravajo tudi 'koruzništvo'. Med našim srečanje je v šali nov družinski zakon izpostavil tudi Ivan, ki zastopa vrste Desusa v Državnem zboru. Kako se bodo copatarji opredelili do novega zakona? 'O tem pa še res nismo razmišljali' pravi Matija in se skupaj s predsednikom v smehu strinjata, da sicer so liberalni, a copata je lahko le moški, ki ga nadzira ženska.  

Občni zbor vsako leto na skrivni lokaciji!

10. marec je najpomembnejši dan v letu za copatarje. Takrat se zberejo na skrivni lokaciji in potrdijo nove člane s posebno delegacijo – sodnikom, župnikom, ministrantom in botro Majdo, ki je tudi edina ženska na njihovem srečanju. Pripravnikom pripravijo krst in opraviti morajo izpit. Za napačen odgovor so kaznovani z Majdino kuhalnico, lahko pa kupijo tudi odpustke. Po uspešno opravljenem krstu krščenci dobijo copat, križ in kozarec s svojim imenom, nato pa se nadaljuje njihovo druženje, ko lahko 'pošinfajo' čez svoje nadrejene in le tokrat zabavajo brez njih.

Ivan svojo copatarsko poslanstvo opravlja 365 dni na leto, 24ur na dan. 'Doma moramo pokazati, kaj vse znamo in delamo, kar se žena pač spomni.'

In kaj pravijo žene, podpirajo copatarje?

'Večinoma ja', pravi Antek in nadaljuje: 'imajo rade, da jim strežemo na naših srečanjih. Na zadnjem pikniku smo delali solato pa so ženske šle na sprehod in jih je eden od naših poklical, da bi prišle narezat čebulo. In je ena rekla, kolikor vem ste nas povabili, kar režite. ' In so copatarji vzeli za dobro, narezali zelenjavo ter svoje žene pogostili kot se spodobi.

Med pogovorom pa vseeno izvemo, da imajo potencialnega člana, ki pa ga žena ne spusti, češ da ni copata, se nasmejijo vsi trije. 'Pri nas pozdravljamo vse copatarje in tudi tiste, ki mislijo da niso' hudomušno nadaljuje Antek.

Bistvo copatarjev je prostovoljstvo, kot doma, se pošalijo. Ne želijo sponzorjev in ne želijo birokracije. Vse kar počnejo, počnejo z lastnim vložkom – takšnim in drugačnim.'Takoj ko bo nekdo vzel ali dobil evro za kakšno stvar, bomo razpadli' pojasnita Matija in Antek.  

Da pa copatarji niso kar tako dokazujejo tudi s svojimi prireditvami, kjer ni pomembno le da se srečajo in zabavajo. Po svojih zmožnostih se trudijo, da so vsa druženja na nivoju. Svoj pečat so odtisnili na krožnike, vsak copatar ima svoj kozarec z imenom, gravirali pa so celo pribor, ki ga uporabljajo, ko se snidejo.