13. 01. 2015

Gasilec je bil tudi njegov oče. Srečko Kerin je poveljnik Gasilskega zavoda Trbovlje že od devetdesetih let. Sprejel nas je v gasilski zavod, kjer je tekla beseda o gasilcih skozi čas.

Trboveljski poklicni gasilci so letos opravili 256 intervencij, kar je največ od treh zasavskih občin. Pod njihovim okriljem delujejo tudi skupine mladih, veteranov in žensk. Vsako leto obiskujejo šole in izobražujejo otroke. Kadar nimajo intervencij, denar služijo s servisiranjem. Po besedah poveljnika Kerina, nadur, ki jih imajo, sploh ne morejo izkoristiti. A kljub temu, delo opravljajo s srcem in so vedno pripravljeni na pomoč.

Poveljnik ste že dolgo časa? Kaj se je v teh letih spremenilo?

Ja, poveljnik sem že od leta devetdeset. Prej smo bili društvo s poklicnim jedrom, kjer nas je bilo sedem zaposlenih. Nato smo nadaljevali s šolanjem in ko smo prišli nazaj, smo vedeli, da moramo nekaj spremeniti. Kot poklicni gasilec je bil zaposlen samo voznik gasilskega avta. Čeprav je bilo vse prostovoljno, smo kljub temu dobivali plačo. Ni še bilo društva uveljavljenega, ni bilo sindikata.  Zato smo se odločili, da to uredimo. Najprej sem bil poveljnik društva, kasneje leta 1993. ko je bil Gasilski zavod Trbovlje organiziran kot javni zavod, pa sem postal tudi poveljnik zavoda. Tako sem poveljnik že peti mandat. Počasi bomo tudi mi morali v penzijo (smeh o.p.p.).

Čeprav je bilo vse prostovoljno, smo kljub temu dobivali plačo.

Koliko zaposlenih je v zavodu?

Zaposlenih je 17. Trije so že kandidati za upokojitev. Trenutno je povprečna starost 43 let in tisti, ki jim mi pravimo 'tamladi', že niso več tako mladi. V naslednjih letih bodo še trije primerni za upokojitev, imamo pa tudi že nove kandidate. Na srečo imamo dober podmladek. Vendar je težava predvsem denar. Od kje vzeti za plače.

V letošnjem proračunu vam občina Trbovlje ni oklestila proračuna za plače, kajne?

Ne, ni nam zmanjšala proračuna za plače. V predlogu so nam dali celo štiri tisoč evrov več. Tisoč evrov vsakemu od štirih prostovoljnih gasilskih društev.

Je vaše financiranje v celoti odvisno od občine?

Financirani smo s strani občine, medtem ko s strani države po pogodbi z Upravo za zaščito in reševanje dobimo namenska sredstva za posredovanje v prometnih nesrečah, nesrečah z nevarnimi snovmi in reševanje na vodi. Državna sredstva nam zelo prav pridejo, vsaj za nakup opreme.

Za nakup opreme pa tudi sami zbirate sredstva?

Da, tržimo se. Na primer servisiramo gasilne aparate, dostavljamo plin,…  Pri tem velja opozoriti, da je potrebno opremo na določen rok zamenjati. To preverja inšpekcija in v primeru, da stvar ni več izpravna, sledi kazen. Preverjajo pa vse, od obutve do vozil. Imamo pa srečo, da starejša vozila lahko popravimo sami, v veliki večini. Novejša je potrebno peljati v Ljubljano.

'Težava je predvsem ta, da so nekatera gasilska vozila in tudi oprema že krepko presegla življenjsko dobo.'

Prej ste omenili,  da je 17 zaposlenih. Koliko jih dela na izmeno? Kaj se zgodi v primeru, da npr. fantje ravno servisirajo aparate, pa pride do požara?

Poleg zavoda imamo še štiri prostovoljna in industrijska društva. V primeru, da do nečesa pride, takrat smo na razpolago štirje, ki se lahko aktiviramo v minuti. Če bi šlo za stanovanjski požar, bi avtomatsko aktivirali še ostale zaposlene. Imamo sistem aktiviranja po pozivnikih oziroma tudi prek sms sporočil. V kolikor bi potrebovali okrepitev bi se prek centra ali pa sama aktivirala še ostala društva in tudi ostale občine.

Delo poklicnega gasilca je verjetno zelo naporno. Kako se pripravljate na napore?

Dobro je, da so gasilci dobro fizično pripravljeni. V našem zavodu imamo fitnes in sobo za sproščanje, kjer se fantje lahko sprostijo. Sem pa jaz opravil tudi izpit psihološkega zaupnika in lahko pomagam, če imajo kakšne težave.

Lahko v vseh teh letih izpostavite eno anekdoto?

Da bi bilo kaj takšnega, smešnega, ne. So predvsem tragične situacije. Prve, dve, tri v karieri ne moreš pozabiti. Ko si starejši je še težje. Poleg tega pa delamo v takšnemu okolju, kjer se vsi med seboj poznamo in je še težje.