07. 01. 2015

Pogovarjali smo se s Tatjano Pirc – urednico, novinarko in zapriseženo radijko. Tatjana je odšla v Ljubljano že kar nekaj časa nazaj, a je še vedno zelo ponosna na svoje zasavske korenine. ‘Vedno sem bila, sem in vedno bom Zagorjanka,’ pravi.

Ali sedaj Zasavje, v Ljubljani, vidite drugače kot prej?

Zagotovo ga vidim nekoliko bolj romantično, ker sem odmaknjena od njegove sedanjosti. Povezujem ga predvsem s svojo mladostjo, pa tudi z njegovo rudarsko tradicijo, ki je ne smemo pozabiti. Pogosto rečem, da se lotevam težkih nalog »po knapovsko«. To pomeni, da bomo delali, dokler ne bo dosežen cilj. Brez kompromisov in cincanja. S krampom in lopato, če bo treba.

Pogosto rečem, da se lotevam težkih nalog »po knapovsko«.

Kaj je bila vaša prva zaposlitev?

Med študijem novinarstva sem se prijavila na avdicijo na Valu 202, bila sprejeta, na tem programu sem delala že med študijem, ko sem diplomirala, pa sem se na radiu tudi zaposlila. In tu sem še vedno. Včasih me je mikalo, da bi poskusila še kaj drugega, dobila sem tudi nekaj zanimivih ponudb, a se nikakor nisem mogla odločiti, da bi zapustila radio. To je kot nekakšna srečno-nesrečna ljubezen. Z njim težko, brez njega pa še težje …

Intervju z Mojmirjem Sepetom ob njegovem 80. rojstnem dnevu.

Zakaj novinarstvo?

V novinarstvo sem sicer »zašla« po naključju, ko sem začela pisati za različna glasila, potem je bilo pa že skoraj samo po sebi umevno, da sem se odločila tudi za študij novinarstva. To delo sem vedno povezovala z veliko odgovornostjo, z znanjem, delom, predanostjo. Prepričana sem bila (in sem še vedno), da se lahko tudi s profesionalnim novinarskim delom spreminja svet na boljše.

Kar nekaj let ste tudi urednikovali, se v prihodnosti še vidite na urednikovem stolu?

Če sem iskrena, najraje delam kot novinarka. Sedenje na šefovskih stolih ni moja ambicija, se je pa kdaj dobro preizkusiti tudi v tem. Mene ni zanimalo, koliko časa se bom na stolu ali funkciji obdržala, ampak kaj mi bo uspelo narediti, doseči.

Cilji za prihodnost: ‘Da mi nikoli ne bi zmanjkalo ciljev.’

Kaj je bil vaš največji življenjski izziv?

Izzivov je bilo veliko, težko izberem največjega. Izziv je vsak novinarski prispevek, pogovor v živo, iskanje pravega gosta, snemanje, montaža. Veliki projekti pa so zgodba zase, od ideje do njene uresničitve, vmes pa čarovnija prepričevanj, koordinacije,  garanja … Zadnji tak projekt, ki sem ga zasnovala in vodila,  je bil slavnostni koncert ob 85-letnici Radia Slovenija v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Tri mesece sem živela in dihala za to stvar. Mislim, da nam je uspelo. Če pomislim, koliko ljudi sem na vseh teh poteh srečala, spoznala, me preplavijo prijetni občutki.

Tatjana je bila v reporterski ekipi Radia Slovenija, ki je spremljala olimpijske igre v Pekingu, delali so po dvanajst ur na dan, so se pa vmes našli tudi trenutki smeha in sprostitve.

Kako se zabavate?

Na potovanjih, koncertih, v operi, ob dobri knjigi ali filmu, na smučanju, sprehodih s psom …

Napisali ste tudi knjigo, kaj ste želeli z njo sporočiti?

Napisala sem priročnik o radiu, s katerim želim povedati, da je treba za delo na radiu veliko vedeti, da tega ne more in ne sme početi kar vsak …

Ko niste radijka, novinarka, kaj počnete takrat?

Kar naprej sem mama, ta vloga mi je najljubša, najlepša in najbolj pomembna.

Koncert iz naših krajev, dolgoletna oddajo Prvega programa, ki so jo pripravili tudi v  Berlinu (župnik Dori, skrajno desno, jim je bil v veliko pomoč).

Je vaša najljubša oddaja Centrifuga, v kateri slišimo menda celo vaš pralni stroj?

Petkovo centrifugo sem si izmislila pred mnogimi leti, ko sem bila ob petkih na Valu 202 dežurna urednica. Zelo sem zadovoljna, ker oddaja še vedno živi. Ja, v avizu se sliši naš stari pralni stroj, doma sem ga posnela, ko je centrifugiral. To je počel zelo glasno, saj so ga kupi plenic precej izmučili. Pralni stroj je že zdavnaj pristal na smetišču, njegova centrifuga pa še vedno vsak petek ropota na radiu. Oddajo zdaj pripravlja več avtorjev, vsak se zelo potrudi, da pripravi dober pregled dogodkov tedna. Ko pridem na vrsto za Petkovo centrifugo, ves teden lovim izjave, ideje in sestavljam tistih deset minut, ki jih potem poslušalci slišijo v programu. Ves teden se mučiš za nekaj minut posnetka, ki odleti v zrak ali v prava ušesa. To je radio.

Prepričana sem, da ljudje v Zasavju ne potrebujejo nasvetov.

Pa se vrnimo v Zasavje, v degradirano območje z visoko stopnjo brezposelnosti. Kaj bi svetovali lokalcem, kako naj se izkopljejo iz trenutnega položaja?

Prepričana sem, da ljudje v Zasavju ne potrebujejo nasvetov. Zasavci so vedno našli pravo pot z dvignjeno glavo in z lastno pametjo.

Trenutno najbolj pereča zasavska tema je TET. Zagotovo imate izdelano mnenje o tem.

Slika termoelektrarne s tistim gromozanskim dimnikom je žalostna simbolika Zasavja v mnogih pogledih. Od nenehnega onesnaževanja do neuspešne prodaje kupcu, ki mi je od začetka porajal dvome. To je tudi tipična zgodba naše energetike, tragika brezpravnega slovenskega delavca, ki ga interesi kapitala in centrov moči premetavajo sem ter tja. Upam, da se bo našla rešitev, ki bo okolju in ljudem prijazna.

Radijska ekipa je obiskala tudi Slovence v Clevelandu (na sliki Joe Valenčič, njegova sestra, Tatjana Pirc in Janez Dolinar)

Foto: osebni arhiv Tatjane Pirc