Ko se je ob spremljanju očeta na vajah Anže Kristan navdušil nad bobni, so ti postali del njegovega življenja. “Doma sem si vsepovsod nastavljal različne predmete, da sem lahko igral na njih,” se prvih korakov spominja glasbenik. Ljubezen na prvi pogled? Mogoče. Čeprav ga je vmes sistem, za kratek čas, popeljal po drugi poti.
Učiteljev ni bilo
Navdušen nad glasbo, se je kot mlad fant vpisal v glasbeno šolo. “Bobnov takrat niso imeli, zato sem si izbral saksofon.” Pa se je tudi tu zalomilo. Ker so mu rekli, da ima prekratke prste. Zato se je odločil za blok flavto. “Čeprav sem si želel saksofon, sem se štiri leta učil igrati flavto. Zdaj, ko pomislim za nazaj, menim, da enostavno niso imeli dovolj učiteljev.” Ker ga flavta v resnici ni veselila, je odnehal in takrat se je za nekaj let oddaljil od glasbe.
Vse dokler ni v osmem razredu slišal fante govoriti o ustanovitvi banda. “Takoj sem pristopil in jih vprašal, če potrebujejo saksofon. Kakšen saks, mi potrebujemo bobne, je bil njihov odgovor.” Fantje so bili namreč rokerji, Anže pa ni imel nič proti bobnom. Ravno obratno, seveda. Ga je torej usoda pripeljala nazaj k inštrumentu, v katerega se je zaljubil že kot otrok? “Takrat smo ustanovili skupino The Guitars. To je bil v Litiji velik bum, saj dolga leta tu ni bilo nobenega banda.” Ker v Litiji ni našel učitelja za bobne, je začel obiskovati zasebne inštrukcije, na katere je kasneje hodil celo v Gorico. Dobiti učitelja glasbe je bil takrat problem, je pojasnil, saj jih enostavno ni bilo.
Še en preobrat
Kot član novega banda je Anže obiskoval različne tečaje in delavnice. “V nekem trenutku sem spoznal inštruktorja, ki me je presenetil z vprašanjem, kakšne načrte sploh imam z glasbo. Pa jih v resnici nisem imel. Vedel sem le to, da želim igrati. Da bi lahko živel od glasbe, si nisem predstavljal. Recimo, da sem želel čim več igrati in početi čim manj drugih stvari.” Vseeno se temu ni mogel čisto izogniti. Za nekaj časa je postal celo direktor družinskega podjetja. “Bilo je majhno tiskarsko podjetje, delal sem vse, največkrat pa dostavljal.”
Zdajšnjo pot mu je začrtal seminar tolkal, kjer so imeli dva mentorja. Enega za bobne – baterijo, drugo pa za afriške bobne. “Pa sem rekel, afriški me ne zanimajo, bom ostal le na bateriji.” To ni bilo mogoče, saj je bil seminar zasnovan na način, da so se menjali na obeh delih. “Ko sem se po sili razmer udeležil dela na afriških bobnih, so me ti čisto zasvojili. Takoj sem vedel, da si želim banda s temi inštrumenti.” Tako je leta 2001 ustanovil skupino Perkakšns, ki danes šteje že 8 članov iz cele Slovenije.
Prvi koraki skupine so bile vaje trikrat na teden. “Uživali smo, igrali smo in zadeva je postala resna.” Tri leta po ustanovitvi so imeli že prvi samostojni koncert. Financirali so se iz lastnih žepov, razpisov, “včasih je kaj primaknila tudi občina”. Na nastope so hodili po celi državi, tudi v tujino. “Eden bolj zanimivih je bil v nekem kamnolomu, kjer je za nami tekel ognjeni slap. Takrat nas je bilo kar malo strah – ali bo odteklo po kanalu za nami, ali nas bo zalilo.”
Poleg tega je Anže navdušen nad nastopi na Ljubljanskem maratonu. “Vsako leto je nekaj novega. Prvič je bilo bolj klasično, nato so nas naslednje leto na odru dvignili nad tekače. Na koncu je vse skupaj izgledalo kot gugalnica in nismo bili prepričani, če bo zdržalo. Še leto kasneje smo dodatno privezali oder, ki je bil večji. Ko smo začeli udarjati po bobnih pa je delovalo, kot bi se ta spremenil v trampolin. Vse to so lepi in zabavni spomini.”
Od “špilov” do inštrukcij
S Perkakšnsi danes še vedno nastopajo, Anže pa je poleg tega tudi del drugih zasedb. Ima še dva banda s slovensko-italijansko zasedbo, sodeluje v skupini The Strojmachine, jazz kvartetu, s harmonikašem Zoranom Zorkom. Časi za glasbenike pa, kot pravi, trenutno niso najbolj obetavni. “Vzeli so nam kasete, nato še CD-je. Včasih smo na nastopih to lahko prodajali in zaslužili vsaj za potne stroške, danes tega ni več. Honorar za avtorje glasbe pa pri nas ni urejen tako, kot bi moral biti.”
Poleg ustvarjanja glasbo tudi uči. “Sodelujem s privatno glasbeno šolo – v Litiji in prestolnici učim igranje bobnov.” Dolgoletni ustvarjalec in tudi učitelj glasbe je bil letos nominiran za nagrado občine Litija za posebne kulturne dosežke – Jerebovo priznanje. In ga tudi prejel. “Bil sem presenečen. Najprej sem mislil, da sem le nominiran – kot na primer pri oskarjih. In da bo priznanje prejel nekdo drug. Pa so na oder poklicali mene.” Nagrade ni pričakoval, mu pa veliko pomeni. “Večkrat sem sodeloval pri sestavi programov kakšnih občinskih prireditev. Mislim, da to pomeni, da so opazili naš trud in energijo, ki jo v to vlagamo. Zdaj imam asa v rokavu,” je poudaril Anže in priznal, da ga naprej ženejo tudi uspehi njegovih učencev, ki so zdaj uspešni glasbeniki.
Še ena zgodba o poti, ki jo je začrtal čas:
“Niti v sanjah si nisem predstavljal, da bom nekoč sam stal na odru”
