Kakšno je bilo vaše otroštvo, kje ste rojeni in kje ste obiskovali osnovno šolo?
Jaz sem priseljenec, rojen sem bil v Nemčiji, v Berlinu. Oče in mati sta bila ‘gastarbajterja’. Tam sem tudi hodil v vrtec in opravil prva dva razreda osnovne šole. Leta 1982 smo se preselili v Trbovlje, kjer sem obiskoval tretji in četrti razred. Po dveh letih sem odšel v ‘novo šolo’ – tako smo takrat rekli Osnovni šoli revirskih borcev. Tudi v srednjo šolo sem hodil v Trbovljah, študiral pa sem v Mariboru. Fakultete nisem končal, saj sem se prej zaposlil.
Ali ste že v osnovni šoli kaj delali z gledališčem?
Takrat še nisem vedel, da se bom v življenju ukvarjal z gledališčem. Bil sem športnik, in to kar precej časa. V gledališču sem pristal bolj kot ne po nesreči. Tja so hodili moji prijatelji, jaz pa si takrat nisem niti v sanjah predstavljal, da bom nekoč sam stal na odru. Sem rekel, da lahko gremo v gledališče, ampak da jaz bom tehnik, nekje zadaj bom, lahko tudi postavljam sceno. Igral pa res ne bi.
Kaj je bila vaša prva vloga?
Ne boste verjeli, ampak moja prva vloga je bila ‘rit’ od kamele. Imeli smo predstavo – bila je komedija in v njej je bil lik kamele, ki sva jo igrala dva fanta, čez naju pa je bila lestev, na kateri je ‘jezdil’ drug otrok.
Pri drugi vlogi sem si že upal pokazati obraz. Teksta nisem imel, sem pa imel oblast – bil sem policaj. Prišel sem na oder, zvlekel dol soigralca in to je bilo to. Potem pa sem začel dobivati vloge, postopoma. V gledališču velja, da se učimo od starejših.
Je pa v gledališču pravilo, da se vsi tikamo. Sam sem imel s tem kar probleme. Takrat sem bil star že okoli dvajset let in sem moral tikati mentorico Nando Vuček. Ker je bila starejša sem jo iz spoštovanja vikal. Pa mi je rekla, da ne smem, “da se vsi tikamo”.
Ste tudi sicer obiskovali Svobodo?
Tja smo nekoč veliko hodili v kino, potem pa so prišli videorekorderji in smo začeli filme gledati doma. Tako je kino sicer zamrl, so pa začeli v Svobodi delati koncerte. Jaz sem bil ravno tista generacija, da mi je ta preskok ustrezal, saj sem bil v srednji šoli in star ravno toliko, da sem lahko obiskoval koncerte.
Ste se ukvarjali tudi z drugimi kulturnimi dejavnostmi?
Poskusil sem zborovsko petje in kasneje zvedel, da avdicije pravzaprav sploh nisem naredil. Vseeno pa so me sprejeli, saj so tako nujno potrebovali moške glasove. Tako sem hodi na vaje. Če sem zapel narobe, sem od soseda dobil udarec pod rebra. Kar nekaj mesecev sem vaje obiskoval z zatečenimi rebri, potem sem začel zadevati note. S petjem sem nehal, ker se mi je urnik križal z gledališčem.
Kaj še počnete znotraj gledališča?
Če le lahko, priskočim na pomoč – včasih kot štilček, pa tudi kot tehnik. Znam narediti vse, ampak nisem pa ekspert. Delo tehnika se sicer mnogokrat spregleda. Pravijo, da se tehnik prikloni v zaodrju. Je tisti člen v gledališču, ki prvi pride in gre zadnji domov, brez njega ni predstave.
Včasih ljudje niti ne vedo, kakšna podporna ekipa stoji za vsako predstavo – to niso samo igralci in režiser, ki se pridejo na oder priklonit. Tu so še vsi drugi. Pri kostumih na primer je pri nas tako, da primerna oblačila naberemo kar doma. Tudi pri ličenju in sceni nam pomagajo prostovoljci – tisti, ki imajo čas in znajo te stvari narediti.
Prej ste omenili Štilčke, mi lahko poveste kaj več o njih?
Štilčki so nastali pred 25 leti, ko smo v Svobodi ob zaključku leta priredili čajanko. Takrat smo si tudi čestitali – za najboljšo vlog, najboljšo predstavo, največji napredek. Izpadlo je tako dobro, da smo rekli: “Zakaj pa ne bi tega odprli še za javnost, zakaj bi to imeli le zase?” Tako so Štilčki postali neke vrste trboveljski oskarji. Najprej smo imeli samo eno ponovitev, kot pri Oskarjih. Nato pa se je enkrat zgodilo, da se je neko dekle zjokalo, ker so bile karte razprodane. Pa sem rekel, da bomo naredili še eno. Sedaj imamo za Štilčke tri termine, ki so zmeraj polni. Vsako leto si jih ogleda približno tisoč ljudi.
Tudi sicer delate z mladimi, ampak kaj je tisto, kar te lahko nauči gledališče?
Pri gledališču je tako, da moraš biti prisoten na vajah, pa tudi če imaš čisto majhno vlogo. Vse gre v živo, drugi so odvisni od tebe … To ni tako kot pri filmu, ko vidimo najboljši posnetek in so na setu prisotni samo tisti, ki morajo biti. V gledališču se pozna vsaka napaka. In zato je treba vaditi in iz vsega tistega piljenja pride perfektnost.
Včasih pa je treba otrokom pustiti, da jim ne uspe, da naredijo napako. Iz tega se največ naučijo. Tak primer smo imeli na eni od predstav, ko otroci niso vadili, nato pa se jim je na odru zatikalo. Predstava se je končala celo nekaj minut prej. Speljali so sicer jo, so pa pozabili pol teksta. In ko sem prišel po koncu predstave v garderobo, so bili čisto poklapani. So se pa iz tega nekaj naučili. Zdaj vedo, zakaj je pametno poslušati odrasle in delati tako, kot jim rečejo.
