V Zasavju je, tako kot tudi drugod po Sloveniji največ psihičnega nasilja, ki mu sledi fizično nasilje. Dogaja se v družini, prikrito, med štirimi stenami. Večina žrtev nasilja je žensk in otrok.
Na Centru za socialno delo prejmejo v povprečju 30 prijav nasilja na leto, a to ni končna številka. V okviru regije (Zasavje, Domžale in Kamnik), je bilo lani opravljenih 80 intervencij, policija je izrekla 34 ukrepov približevanja zaradi nasilja v družini, pravi Aleksandra Ocvirk iz Centra za socialno delo Trbovlje.
Število prijav nasilja se povečuje
Tako na policiji kot na centru za socialno delo opažajo, da se število prijav nasilja povečuje, delno zaradi boljše osveščenosti posameznikov in tudi zaradi spremenjene zakonodaje.
»Žrtev nikoli ne pride po pomoč po enem udarcu. Pride po enem letu, nekatere po mnogih letih doživljanja nasilja,« pojasnjuje Ocvirkova. Večina žrtev je materialno šibkih ali ekonomsko odvisnih od nasilneža. Žrtve z višjim družbenim statusom kasneje poiščejo pomoč kot tiste z nižjim družbenim statusom.
Nasilje lahko prijavi vsakdo, ki izve za družinsko nasilje ali je žrtev. To lahko stori na policijski postaji osebno ali po telefonu na 113, po anonimnem telefonu policije 080 12 00 ali na Centru za socialno delo.
Ko na centru prejmejo prijavo nasilja v družini, se povežejo s policijo in opravijo razgovor z žrtvijo. Informirajo jo glede njenih pravic, žrtev ima možnost odhoda v krizni center, kjer lahko ostane tri tedne, nato v varno hišo, kjer lahko ostane eno leto in dobi psihosocialno rehabilitacijo ter denarno pomoč.
»Žrtve nasilja se večinoma niso odločale za umik od doma, če je bil izrečen ukrep prepovedi približevanja povzročitelju nasilja. Če pa so se odločile za umik na varno, so to pomoč poiskale v okviru svoje socialne mreže, pri sorodnikih, starših, polnoletnih otrocih, manj se jih je odločilo za krizni center ali varno hišo,« je povedala Ocvirkova.
Kako učinkovite so institucije
»Naš namen je ustaviti nasilje, uspešni smo v tretjini primerov. Dve tretjini ostaneta v tako imenovanem krogu nasilja, kar pomeni, da žrtev nasilneža prijavi, se umakne, vrne, sledijo 'medeni tedni', nato se zgodba ponovi v roku šestih mesecev,« je razložila Ocvirkova. V povprečju se žrtev sedemkrat umika pred nasilnim partnerjem, preden se dokončno odmakne.
»Sodni postopki so predolgi. Tudi zdravstveni delavci imajo preveliko toleranco do nasilja, skopi so s podatki, sploh pri psihičnem nasilju,« je na okrogli mizi ob dnevu boja proti nasilju v organizaciji ženskega odbora SDS Trbovlje izrazil mnenje Timotej Funkel iz Policijske postaje Trbovlje.
Zakonodaja je trenutno v fazi dogovarjanja o spremembah, ki bi lahko bolj zaščitile žrtev nasilja. Ocvirkova meni, da je pomanjkljivost v tem, da se mora umikati žrtev in ne povzročitelj nasilja.
Nasilje definiramo kot prevlado moči ene osebe nad drugo in po navadi se to dogaja v najbližjih medosebnih odnosih – v krogu družine ali med partnerjema. Nasilje delimo na psihično, fizično, spolno in ekonomsko nasilje. 90 % žrtev nasilja je žensk, ki doživijo nasilje s strani moškega.
