Letos je v Predsedniški palači prejela državno priznanje za izjemne dosežke pri opravljanju prostovoljskega dela na področju socialne dejavnosti ter vzgoje in izobraževanja. Milena Dimec iz Litije je dolgoletna predsednica Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Litija in Šmartno in vsak dan znova dokazuje, kako aktivno je lahko tudi v “penziji”.
V društvu vodi študijske krožke keramike, kaligrafije in različne ustvarjalne delavnice. V skupne projekte povezuje najrazličnejše institucije in lokalne prebivalce ter v praksi udejanja medgeneracijsko sodelovanje. Z društvom sodeluje pri akciji »NVO gre šolo« in na različne načine mlade spodbuja k prostovoljstvu.
Tudi med epidemijo ni mirovala: organizirala je Klišejevo štrikalnico (humanitarni prostovoljski projekt, kjer je bila vodja in povezovalni člen med rokodelkami: kvačkaricami, pletiljami; skrbela je za koordinacijo in zbiranje izdelkov); zbranih je bilo več kot 1200 eur in »prodanih« na spletni licitaciji za stanovalce Doma Tisje, ki si težko plačajo oskrbovalnino. Seveda je to le del njenih zaslug.
Zase s ponosom pravi, da je prava Litijanka in prav posebej je povezano z litijskim muzejem: »Rojena sem v zgradbi, kjer je danes muzej in sem z njo povezana že vse življenje. Ob mojem rojstvu je to bila sodnija, potem pa osnovna šola, ki sem jo tudi obiskovala in v kateri sem kasneje, kot slavistka tudi poučevala. Danes je to Mestni muzej Litija, ki omogoča, da imamo v njegovih prostorih, v okviru Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Litija in Šmartno, delavnice in različne dejavnosti, ki jih ni malo.«
Milena se rada spominja otroških dni. Preživela je srečno, skromno otroštvo med Vilo, Pošto, Šmelcem, ob železnici, na restavracijskem vrtu ob Savi … Navdušeno je raziskovala brežine Save, ki jo je takrat sama prvič in zadnjič preplavala. Imela je svoj krog prijateljev, vendar je uživala tudi v samoti. V Vili je stanovala njena babica, ki jo je nemalokrat rešila pred očitki, kdaj in kako se pride domov. Zelo živi so tudi spomini na sankanje, ko so sanke letele kar čez progo, saj so bili vlaki takrat redki. Kot odlična atletinja je skakala v višino z mladinskimi državnimi uspehi in bila tekačica na 400 in 800 m. Z malce nostalgije pripoveduje, da ji je bil všeč klavir. Ko se je končno, kljub nasprotovanju očeta, le vpisala v glasbeno šolo, pa se je pokazalo, da to ni bila ravno najboljša izkušnja in je klavir ostal le neizpolnjena želja. Več sreče je imela z željo, da postane učiteljica. Želela si je na učiteljišče, pa jo je oče usmeril na trboveljsko gimnazijo, vendar ji je vseeno uspelo in je postala to, kar je želela.
“Z velikim veseljem sem poučevala,” pravi Milena. “To je bil moj hobi, resnično sem uživala v druženju in delu z mladimi. Štirinajst let sem poučevala tudi na Vačah in spoznala življenje vaške šole in njenih učencev. Ko sem dopolnila 50 let, pa sem še enkrat postala študentka. Vpisala sem pedagogiko in tudi diplomirala.«
Ko se je bližala upokojitev, je začela razmišljati, kako naprej. Sinova sta odrasla, delo na kmetiji je dobro organizirano, potrebovala pa je nov hobi. Včlanila se je v Društvo upokojencev Litija in kmalu spoznala svojo bodočo nalogo – in ta ji prinaša tudi veliko zadovoljstva. U3 kot društvo obstaja od leta 2011, ko je Milena postala njegova predsednica. Kot vedoželjna oseba se ves čas izpopolnjuje in znanje z veseljem uporabi v študijskih krožkih in ustvarjalnih delavnicah, kjer ga potem prenaša naprej. Tako je obiskovala tečaj za kaligrafijo, keramiko, risanje … bila je aktivna članica mednarodnega prostovoljskega projekta ERAS – European Alliance for Volunteer support. Za Katalog učnih vsebin za osnovno šolo je Milena pripravila 6 programov in enega z naslovom Sem lahko prostovoljec tudi jaz (za petletnike v vrtcu in za učence 1. triade OŠ). Zaveda se, da je zavest o nujnosti prostovoljstva, nekaj, kar se mora pri mladih vsaditi že zelo zgodaj. Milena je tudi pobudnica vsakoletnega obeleževanja rožnatega oktobra v Litiji.
»Zelo je pomembno, da imaš v ekipi prave ljudi. Takšne, ki razmišljajo in čutijo enako, se nesebično razdajajo in ne pričakujejo plačila. In prav takšni ljudje so moji prostovoljci, na katere sem zelo ponosna,« poudarja Milena.
Tudi sama ni nikoli razmišljala o povračilu za vse kar počne. Zanjo je največja nagrada veselje v očeh vseh, s katerimi deluje in sodeluje. Njeno delo pa ni ostalo neopaženo, o čemer govorijo številna priznanja. Za najnovejše in najvišje priznanje, ki ga je prejela iz rok predsednice države Nataše Pirc Musar, jo je predlagal Dom Tisje.
Društvo je na različne načine vpeto v življenje Litije, in kot pravi Milena, gredo povsod, kjer mislijo, da so potrebni.
Težko je v enem članku zajeti vse, kar priča o tem, kakšna oseba je Milena in kaj vse je skupaj s sodelavkami naredila in še bo. Napredujejo stopničko po stopničko in le navzgor. Živahna Litijanka je pravi vrelec dobrih idej. Pa ji še ostane kaj časa zase? »Seveda!« se navihano smeji, »Rada imam naravo in sprehode po gozdu s sinovim kužkom, pa koze, ki smo jih do sedaj imeli, vrt, nabiranje zelišč … Tudi vožnja v dolino mi kljub slabi cesti predstavlja užitek, saj je zame to najlepša pot. Na TV pa z veseljem pogledam dober boks, nogometno tekmo ali stare nadaljevanke, tiste, ki jih pred leti nisem utegnila gledati.«
