V Zasavju je do leta 1991 ostalo več kot 2500 Bosancev. Samo iz Bosanske krajine (severni del Bosne, širša okolica Banja Luke, Prijedora, Jajca, Bihača …) jih je bilo okoli 1500, kot ocenjuje dr. Damir Josipović iz Inštituta za narodnostna vprašanj, naj bi jih iz same Banja Luke prišlo dobrih 100.
V Zasavje so takoj po vojni sprva prihajali izučeni rudarji iz bosanskih mest, kjer so imeli svoje rudnike, eden takšnih je Kakanj. Druga močna priselitvena središča pa so bila tista, ki so bila ob železnici Bosanski Novi, Prijedor, Sanski most, Ivanjska, Banja Luka, Kotor Varoš, Doboj in Brčko.
»Najprej me je šef grdo pogledal in mi zabičal, da če sem pobegnil od doma, se mi slabo piše.«
Prvi od naših sogovornikov je v Slovenijo in to z vlakom iz Banja Luke prišel danes 93-letni Smajo. Leta 1948 je s še sedmimi prijateljev iskal priložnost za boljše življenje. Prijavili so se na urad za delo in iskali službe tako, da so dobesedno trkali na vrata različnih podjetij. Smajo je imel srečo in dobil delo v družbi Tromostovje, ostali so se morali vrniti domov. »Najprej me je šef grdo pogledal in mi zabičal, da če sem pobegnil od doma, se mi slabo piše.« A 16-letni Smajo ni pobegnil, šel je »s trebuhom za kruhom«.
Po nekaj mesecih dela v Ljubljani, ga je nadrejeni odpeljal v Zagorje, saj naj bi tam iskali rudarje. 17-letnik se je vpisal v 3-letno rudarsko šolo, nato pa z delom nadaljeval v zagorskem rudniku in živel dobro življenje, pravi. Zaljubil se je v kuharico rudarske kuhinje, ki mu je vedno dala »repete« njegove najljubše jedi in 13 let ostal v Sloveniji. Nazaj v domači kraj se je vrnil po ločitvi in poroki z drugo ženo. Tudi v Bosni je dobro živel, dokler se niso pričeli nemiri in krvava vojna na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Takrat se je zanj vse spremenilo.
Po drugi svetovni vojni se je začelo 30-letno ekonomsko priseljevanje v Slovenijo. Število prebivalcev Slovenije, rojenih v Bosni in Hercegovini se je v letih 1950-1960 povečala za 10.000. Leto 1970 je bilo glede priseljevanja prelomno, ocenjuje Josipović.
Velika večina rudarjev iz južnih držav je planirala vrnitev v svojo domovino, zato se niso ne učili jezika, ne iskali priložnosti, da bi začeli slovenske navade. Mnogi so si na območju Bosne zgradili velike hiše, misleč, da bodo tam živeli v času po upokojitvi, pa je ideje prekinila vojna in še današnje nemirno politično ozračje, zaradi katerega se mnogi nikoli več ne želijo vrniti.
»Pridno se uči, da ne boš delal kot ti bosančki.«
»Raje sem auslander tukaj, kot dol,« pove Behrudin, ki še vedno govori le bosansko. Sicer pa ima veliko hišo v centru Banja Luke, a se tja ne želi vrniti.
Behrudin je kot 14-letni deček v Slovenijo prišel leta 1972. Niti ni dobro vedel, za kaj se gre. Ker je bil bolj slab učenec, pa še 6 otrok je bilo, ga je brat po osnovni šoli kar prijavil na zavodu za zaposlovanje in ga poslal na srečanje s predstavniki slovenskih šol. Odločitev je padla in spakiral je »culo« ter odšel v Slovenijo za rudarja. Po končani rudarski šoli so jim na tablo napisali, kam gre kdo. To je zgledalo tako, pove Behrudin: »Nihče te ni vprašal, kje boš delal. Še isti dan, ko smo zaključili šolo, nas je pričakal seznam, kam smo »pelegani«.« Na seznamu 280 srednješolcev je našel svoje ime pod Trbovljami in se še isti dan iz internata v Kisovcu preselil v samski dom na Šuštarjevo, ponoči pa nastopil prvi uradni »šiht«.
Še v živo se spomni, ko so z mladeniči iz Bosne čistili hunte (rudarske vozičke) pod mostom ob zagorski separaciji. Takrat so mame pripeljale svoje otroke gledat in jim zabičale: »Pridno se uči, da ne boš delal kot ti bosančki.«
Ne samo slabi, tudi lepi spomini so ostali
Štajgerji (delovodje) so bili grobi. »V rit me je nabrcal, se drl name – kot da sem žival,« obuja spomine Behrudin, ki ga je taisti vodja presenetil enkrat ob malici. Imel je hruško, le eno hruško. Pa je točno tisto dal njemu. Prav tisti štajger, ki ga je pred dve dnevoma »nabutal«. Ampak tako je v jami bilo, pove Behrudin, ki ne goji zamer. Odločno pa pove, da vse kar ima, mu je dala Slovenija. Pri 15-letih je dobil delo, štipendijo, hrano in prenočišče, ob vsem tem pa še zagotovilo, da ga čaka služba, stanovanje in zgodnja upokojitev. In točno to se je zgodilo, danes ima štiri kratnik pokojnine, kot denimo njegova sestra, ki je 40 let delala v banki. »V Bosni lahko samo sanjajo o naših razmerah,« pošteno doda.
Še ne 60-letni Stipe je po osnovni šoli iz revne vasi iz okolice Jajca prišel delat v rudnik in dobil vse kar so mu takrat obljubili, morda še več. Naredil je šolo, se leta 1984 zaposlil, dobil streho nad glavo in dobrih 30 let oddelal v rudniku. Danes je upokojen. Tudi on pošteno prizna, da je s prihodom v Slovenijo, že kot najstnik, dobil zagotovilo za dostojno življenje. Nekaj, kar je bilo za revne dečke iz oddaljenih bosanskih vasi veliko pomenilo.
V Banja Luki najnižja pokojnina 318 evrov, hrana pa skoraj ista cena kot pri nas
Slovenija vodi podatke le po državi bivanja osebe in lani je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje plačal preko 330.000 pokojnin v Bosno, v skupnem znesku skoraj 90 milijonov evrov. Bosanski rudarji, kot smo raziskovali, ki so v Sloveniji delali 20, 30 let, imajo danes okoli 1300 evrov pokojnine. Njihovi sorodniki, ki so polno delovno dobo – 40 let delali v BiH dobijo dobrih 300 evrov, morda kakšen evro več. Najnižja pokojnina v Banja Luki, torej v Bosni, a Republiki Srbski za 30-40 let pokojninske dobe znaša 509,94 mark, torej pol toliko evrov. Za 40 let in več 637 mark (318 evrov).
PODKAST: Bosanci v slovenske rudnike – ne le po delo, tudi po življenje
Zgodbo je podprla fundacija Journalismfund Europe.
