Kje začeti? Trboveljčan prihaja iz preproste delavske družine. Je ponosen Zasavc, ki že ima dovolj poklicnih let za upokojitev, kariero pa tako bogato, da se bo bralcu zdelo, da govorimo o vsaj pet različnih osebah. A vse to je en sam – Simon Las.
Po rudarski srednji šoli je za kratek čas odšel na klasično rudarsko delovišče, kmalu pa se je začela njegova pripovedka, ki vključuje vojsko, reševanje in vse ostale zgodbe, ki so sledile. Tako srce parajoče iz vojnih misij v Bosni, grozljive iskalne akcije v reki Savi in tudi prijetnejše zgodbe, ko je preko telefonskega klica usmerjal reševalce in tako rešil življenje občanu.
Kmalu po polnoletnosti se je odpravil na služenje jugoslovanske vojske, najprej preko vpoklica, potem pa tudi profesionalno kot del specialne enote MORiS. Izmed 1200 kandidatov so izbrali le 36 najboljših, tudi Simona. Žal pa je takšna intenzivna služba pustila posledice in operacijo kolen na obeh nogah. Tako je kariero nadaljeval v vojaški policiji in postal del dveh povojnih misij v Bosni, priključil se je tudi vodnikom službenih psov.
Človek, ki je malodane videl vse, ob spominu na takrat, še danes spusti solze …
Na tej točki se vedno nasmejan obraz Simona Lasa počrni. Zgodbe, ki prihajajo od tam, so grozljive. Človek, ki je malodane videl vse, ob spominu na takrat, še danes spusti solze. To so nepredstavljive zgodbe, ki niso primerne za objavo. Množična posilstva, poboji staršev pred očmi otrok, krvavo klanje …Po daljšem pogovoru uspeva najti svetlo točko in mimo vseh grozljivih spominov se Simon spomni prijetnega dogodka.
Med patruljiranjem je srečal deklico, ki je v vojni izgubila oba starša. Zgovorni Simon je začel pogovor …Tisti Simon, ki je ves čas nosil kar je lahko nabral, nato pa razdelil med domačine, se je spomnil na žvečilni v žepu. “Iskal sem, kaj bi lahko lepega naredil zanjo. Nismo imeli ničesar, zato sem pogosto po bazi poiskal, kar je le mogoče in podelil med otroke. Spomnil sem se, da imam v žepu žvečilni gumi. Ko sem ga ponudil deklici, se ji niti ni sanjalo, kaj je to. Ko bi videli, kakšno presenečenje je bilo to zanjo,” se v živo spominja naš sogovornik, katerega dobro delo je, sicer na varni razdalji še vedno prestrašena ob prihodu vojakov, opazila tudi njena babica. Tako navdušena nad dejanjem mladega vojaka, je odšla za hišo in poiskala ogromno lubenico. Drugega namreč niso imeli in le to odnesla v dar vojaku. Vojaki so bili nad radodarnostjo babice, ki je že tako ostala brez vsega, tako navdušeni, da so dogodek tudi fotografirali, Simon pa je ob našem obisku iz svojega bogatega arhiva to fotografijo tudi poiskal.
Dovolj je bilo uniforme!
Po desetletju in pol težkih in na momente preveč resničnih zgodb, se je Las odločil, da je uniforme dovolj in odšel študirat. Po študiju se je pojavila priložnost za delo v Centru za obveščanje in tako je postal eden od glasov 112. Pri delu v kriznih situacijah mu je prav prišel tudi izpit za psihološkega zaupnika, saj je lahko pomagal, ne le ranjencem in pomoči potrebnim na drugi strani zveze, temveč svojim najbližjim sodelavcem. (PREBERI VEČ: “Nevidni” zasavski junaki, vedno na dosegu telefona)
Še eno desetletje je minilo, ko se je odzval na povabilo za delo v trboveljski gasilski enoti kot vodja poklicnega jedra, kjer je še danes in mlade gasilce ter gasilke spodbuja, da se izurijo za vse vrste situacij.
| A vrnimo se nazaj. Simonu Lasu je zaščita in reševanje že od nekdaj način življenja, zato ni presenečenje dejstvo, da je letos, na podlagi predloga lokalne skupnosti, prejel Zlati znak Civilne zaščite. Simon je v najbolj kriznih korona časih prevzel poveljstvo štaba Civilne zaščite v Trbovljah, letos v času izrednih razmer pa je nastopil kot poveljnik regijskega štaba CZ za Zasavje. Bil je pobudnik zbiranja pomoči za prebivalce Petrinje ob potresu leta 2020, pobudnik nudenja pomoči občini Ljubno ob Savinji v času poplav v letošnjem letu in še bi lahko naštevali. |
Strasten potapljač in tudi načelnik podvodne reševalne službe Slovenije
Trboveljčan je celo v svoji največji strasti – potapljanju – našel način za pomoč drugim. Preko 30 let je že član podvodne reševalne službe Slovenije, zadnje leto tudi njihov načelnik, predsednik komiteja za zaščito in reševanje ter član predsedstva Slovenske
potapljaške zveze. Kot vodja 16 regijskih podvodnih reševalnih postaj koordinira delo kadar gre za iskanje oseb v okolici vode ali v vodi. Pa naj bo to Sava, stoječe vode ali morje. Sam je kot potapljač sodeloval že v več kot 100 reševalnih akcij, večkrat je bil prav tisti, ki je našel pogrešane.
Tudi potapljaške zgodbe so zarezale v življenje našega sogovornika. »Ko svojci stojijo na bregu, ko čutiš kako polagajo upe nate. Ko te spremljajo, ko se povsem izmozgan vračaš na površje in te več deset parov oči spremlja, kaj boš nakazal.« Simonove bogate izkušnje so izčrpale tudi njega, pošteno prizna. »Če si človek, te gane. Pa si lahko še tako izkušen, pogosto sanjaš prizore, melješ, če bi lahko kaj naredil drugače …« (POGLEJTE: VIDEO: Trboveljski potapljači do Titove ladje)
Tisti, ki naredi, kar nihče ne pričakuje in včasih celo to, kar si niti nihče pomisliti ne upa
Vsi, ki Simona poznajo, vedo da si vzame čas vedno in za vse, kadar je to potrebno. In kot so zapisali v predlogu za zlati znak URSZR: »Svoje delo vedno opravlja profesionalno, znanje deli med vse, ki jih zaščita in reševanje tako ali drugače zanima, več kot 20 let je tudi inštruktor potapljanja, te veščine je naučil že preko 700 ljudi. Vedno je vsem na voljo za nasvete in pomoč, je eden izmed tistih, ki vedno naredijo še nekaj več, nekaj kar nihče ne pričakuje in morda nihče ne ve, da je mogoče oziroma ne upa niti pomisliti na to.«
Ko se bo trboveljski gasilec odločil, da odide v zasluženo »penzijo«, ne bo popolnoma izpregel, nam je zagotovil. Vsekakor bo več časa namenil svoji vnučki in pa potapljanju. Ostal bo poveljnik civilne zaščite, saj so takšna poznanstva in izkušnje kot jih ima, lahko odločilna za življenja ljudi, ko pride do nepričakovanih situacij večjih razsežnosti.
