Uspeh priznane Slikarske kolonije Izlake Zagorje sloni na plečih ljudi, zanesenjakov, ki naredijo veliko, da bi zasavsko kulturno raven povzdignili na višji nivo. Med njimi je vsekakor Eleonora Kramar, ki je druga predsednica sveta Slikarske kolonije Izlake Zagorje. Prvi predsednik je bil Nande Razboršek.
Eleonora je prišla na razgovor po jutranjem osvežilnem plavanju v Trbovljah. Glede na njen položaj v koloniji smo zmotno mislili, da je Eleonorin konjiček slikarstvo. »Že od majhnih nog mi je pri srcu kultura, vse vrste umetnosti. V otroštvu sem kar precej časa plesala, rada sem pela, bila sem tudi članica PZ Vesna. Pred približno dvajsetimi leti sem se priključila Slikarski koloniji Izlake Zagorje, da kot velika ljubiteljica kulture po najboljših močeh prispevam k napredku naše kolonije, nisem pa nikoli slikala.«
V letih, ki so za nami, se je marsikaj dogajalo in spremenilo. Velja to tudi za slikarsko kolonijo?
»Vse se s časom spreminja. Opaža se sprememba strukture, nekoč so se za slikarstvo odločali predvsem moški, danes pa prevladuje ženski spol. Kar se slikanja tiče, je nekoč bilo več krajinarjev, danes je več abstraktnega slikarstva. Smo se pa v koloniji odločili, da ostanemo pri klasičnem slikarstvu. Pred časom je obstajala bojazen, da klasično slikarstvo izginja, zdaj pa vidimo, da na srečo ni tako.«
Kakšne slike so vam osebno všeč?
»Meni tehnika ni važna, ko sliko pogledam, takoj vem, ali mi je všeč ali ne, prvi vtis takoj pokaže, ali s sliko obstaja tista nevidna, a občutena povezanost. Veliko jih imam tudi doma in jih žal ne morem vseh razobesiti. Prav hudo mi je, če moram kakšno pustiti nekje na kakšni polici.«
Kaj pa poznanstva na koloniji se stkejo tudi kakšne bolj trajne vezi?
»Zame osebno so to poznanstva v smislu, ko se srečamo na prireditvah in razstavah, se pozdravimo, tudi pogovorimo. Se je pa precej bolj tesnih prijateljskih vezi utrdilo med udeleženci kolonije, nekateri so celo postali življenjski partnerji.«
Kakšno vlogo ima svet kolonije pri izboru udeležencev?
»Dolga leta je bil umetniški vodja slikarske kolonije Nikolaj Beer, ki je to dolžnost prepustil Milanu Razboršku. Milan je tisti, ki na podlagi statuta izbere udeležence za naslednje leto, ki jih potem na svetu potrdimo. Udeleženci morajo biti akademski slikarji, ki se lahko kolonije udeležijo največ dvakrat. Polovica je domačih in polovica prihaja iz tujine. Tokrat imamo kar tri slikarje, ki se kolonije udeležujejo drugič.«
Je letos, glede na to, da je to za kolonijo jubilejno leto, kaj drugače kot sicer?
»Ni veliko drugače kljub obletnici. Trudili smo se, da imamo bolj izbrano ekipo udeležencev, saj so med njimi kar štirje Prešernovi nagrajenci. Tudi prireditev s predstavitvijo slikarjev letošnje jubilejne kolonije je bila bolj slavnostna. Zelo prijeten večer je bil. Za udeležence smo tudi pripravili voden ogled Majskega salona z Zoranom Pozničem, ki je letos prvič v Zasavju.«
Seveda slikarji niso ves čas kolonije le v ateljeju?
»Imamo dober spremljevalni program, kjer udeleženci spoznajo Zagorje in okolico. Vsi so pozitivno presenečeni nad zeleno naravo ter prijaznostjo ljudi in nikoli nismo imeli negativnih odzivov.«
Že načrtujete naslednje slikarsko poletje?
»Imamo velik nabor kandidatov. Že vemo, kdo bo pri nas gostoval v naslednjem letu. Na našo veliko žalost pa v Zagorju primanjkuje prenočitvenih kapacitet, pa smo s te strani zelo omejeni. Poleg tega bomo pomladili naš svet z mlajšimi člani in jih pripravljali, da nekoč nadaljujejo naše delo.«
Je težko usklajevati zahtevno službo, ste namreč direktorica prodaje na ETI-ju, z društvenimi dejavnostmi in družino?
»Kjer je volja, tu je moč. Res je zdaj čas, ko imam zelo intenzivno delo, v službi pa je potrebno veliko usklajevanja. Kar se tiče družine, tudi hčerka ima že svojo in ji z veseljem priskočim na pomoč, kadar je potrebno. In menda uspevam.«
