Andreia Miranda je 24-letna Portugalka, ki vse od konca lanskega oktobra dneve preživlja v Zasavju, natančneje v Zagorju ob Savi. Že kot petletna deklica se je priključila skavtom in se tako vključila v prostovoljske vode in različna dela v posameznih skupnostih. Medtem, ko ob omembi njene domače države večina pomisli na nogometaša Christiana Ronalda, pa Portugalci ob omembi Slovenije najprej pomislijo na kolo in kolesarjenje.
Ko je Andreia prispela v Zasavje in imela namen ostati le nekaj dni, je bilo prvo, kar jo je zanimalo, kakšen bo prvi vtis. “Želela sem občutiti, ali se bo zgodil tisti “klik” med menoj in Mladinskim centrom Zagorje.” Temu JE bilo tako in tako se je že 8. novembra vrnila v Zasavje in zavihala rokave pri delu na projektu. Vmes je decembra le obiskala domače na Portugalskem, nato pa prišla nazaj v Zagorje, kjer bo ostala do avgusta.
| “Za tiste, ki so že obiskali Portugalsko, sta Pastéis de nata (kremne torte) in Vinho do Porto (portovsko vino) najbolj cenjena produkta portugalske gastronomske kulture. Na severu države, od koder jaz prihajam, je močna povezanost in vseprisoten lokalni duh, jug pa slovi po najlepših plažah in odlični hrani. Zato vsakogar povabim na Portugalsko, saj verjamem, da bo prav vsak, ki pride, toplo sprejet in se bo počutil zares dobrodošlega.” (Andreia Miranda) |
“Sprva me je bilo nekoliko strah, da mi ne bo uspelo doseči zastavljenih ciljev zaradi ukrepov, ki jih prinašajo korona-razmere, a k sreči mi je uspelo aktivno sodelovati pri določenih dejavnostih,” pripoveduje Andreia, ki se po uspešnem študiju na področju družbenih ved (diplomirana novinarka) v lanskem letu odločila za podiplomski študij in pod drobnogled vzela digitalni marketing.
Ročnodelske spretnosti v medgeneracijskem duhu
Andreia Miranda na Čemšeniški planini
Sogovornica s Portugalske, ki je za pol leta zamenjala svoj kraj bivanja in se ustalila v Zagorju ob Savi, je vesela, da je med preživljanjem časa s starejšimi ženskami spoznala tudi nekaj ročnih spretnosti skozi delavnice šivanja in kvačkanja, kljub temu, da ne razume slovenskega jezika. “Vključila sem se v “angleški kotiček”, kjer lahko pomagam drugim in se obenem tudi sama še kaj naučim, z ozirom, da angleščina ni moj materni jezik,” še eno od koristnih usvajanj znanj opisuje Andreia. Obiskala je tudi eno izmed zagorskih osnovnih šol in tako že snuje nove skupne aktivnosti z učenci, ki se bodo ob mednarodno obarvanem druženju odvijale v teh mesecih. Obenem pa bo mlade Zagorjane poskusila naučiti nekaj novih besed in fraz skozi “ure portugalščine” in se lotila delavnic v povezavi z recikliranimi odsluženimi oblačili, namenjenimi ponovni uporabi. V prostem času odkriva lepe kotičke zagorske doline in bližnjih krajev.
“Toliko beline, tu je pravljično!”
Vse bolj jo pri nas navdušuje sneg. “Nikoli še nisem bila nikjer, kjer bi bilo toliko z belino prekrite pokrajine in to se mi zdi zares pravljično,” pravi Andreia, ki so jo presenetili tudi sami ljudje zasavskega okolja. Izkazalo se je, da kljub trenutnim mrzlim vremenskim razmeram prebivalstvo, ki ga srečuje v zagorskih koncih ni prav nič hladno z vidika odnosov in komunikacije. “Vsi me pozdravljajo in se mi nasmihajo na ulici, kar mi daje vedeti, da sem dobro sprejeta, med vsemi -od najmlajših do najstarejših – tudi v zame povsem novem okolju, zaradi česar se počutim podobno kot v mojem domačem mestu na Portugalskem.”
Biti prostovoljec pomeni biti predan in imeti vrednote
Andreia meni, da je prostovoljstvo nekaj, kar je spoštovano in cenjeno, čemur v prid govorijo tudi njene izkušnje: “Kadarkoli sem imela zaposlitveni razgovor, sem dobila občutek, da je moja vključenost v prostovoljstvo delodajalcem dala vtis, da sem predana oseba, ki nosi v sebi želene vrednote in cilje.” V njenem krogu prijateljev prevladuje ta miselnost. “Vsi smo zelo aktivni v naših skupnostih in to, da lahko gremo nekam drugam ,v drugo državo in prispevamo tisto nekaj malega, kar nam je uspelo že pridati v domači državi – to je sanjsko,” opisuje družboslovka s Portugalske in razkrije tudi, kako zelo je bila njena družina ponosna nanjo, ko je izvedela, da gre kot prostovoljka v Slovenijo. Obenem pa je tudi v njenem domačem krogu ljudi marsikomu postalo žal, da natanko takšne priložnosti ni izkoristil, ko je bila tudi v preteklosti možnost za to.
