Vsako leto občine ob kulturnem prazniku podelijo priznanja in plakete kulturnikom iz Zasavja. Letos pa izjema, ki se ne zgodi ravno pogosto, če sploh. V zasavskih občinah so isti dan in skoraj isto uro s kulturnima priznanjema nagradili očeta in sina.
“Bovhe v Zagorju in bovhe v Hrastniku,” se v en glas pošalita oče in sin ob obisku v uredništvu.
“Pri svoji ustvarjalnosti je Gregor Bovhan zelo natančen in kreativen avtor glasbe in besedil, v svojem izražanju na področju metal glasbe prav nič ne zaostaja po izraznosti in kvaliteti s primerljivimi skupinami tega žanra po svetu. Grumovo priznanje Gregorju Bovhanu je tudi priznanje za kreativnost in sodelovanje mladine v kulturi zagorske doline. Njihova dejavnost je v občini tako s strani publike kot kulturne javnosti še kako opažena,” so v Zagorju zapisali ob podelitvi priznanja dr. Slavka Gruma, ki ga je prejel Gregor Bovhan. Gregor je vodja in glavni kitarist glasbene skupine Terminal Disaese. Jože Bovhan je le lučaj stran, v Hrastniku prejel “Priznanje 8. februar” za uspešno in predano delo na področju lutkarstva. Član Marionetnega gledališča Jurček je že več kot desetletje. Je tudi povezovalec, kulturnih prireditev, spominskih slovesnosti in koncertov.
Tisti dan vse dvojno
“Mami je prišla k meni v Zagorje, potem je prišel še oče. Najprej je oče dobil priznanje v Hrastniku, potem pa prihitel v Zagorje,” nam Gregor razloži, kako je bilo na dan podelitve. Kar potrdi tudi Jože. “Najprej sem ženo peljal k Gregorju v Zagorje, da sta šla skupaj, jaz sem šel pa sam – saj me vsak dan posluša,” se pošali. Tisti dan je bilo v družini Bovhan ponosa veliko. “Ko je bil majhen, sem tudi jaz igral v ansamblu, ampak smo igrali pop muziko za ples. Gregor se je odločil za takšno, kjer se služi ne veliko, se pa v njej uživa. Dela dobro in glede na to, da je dobil tudi priznanje, sem ponosen,” nam zaupa Jože. A ponos je obojestranski, z nasmeškom še doda Gregor.
Ljubezen do glasbe je podedovana
Gregor nam zaupa, da vsi v sorodu igrajo kakšen inštrument ali pojejo, da so vsi hodili v glasbeno šolo in pevskemu zboru. “Jaz vedno pravim, pri nas nismo imeli žoge doma, smo imeli samo inštrumente. Igram kitaro v bendu, znam tudi bas kitaro, klavir je pa super inštrument za ustvarjanje glasbe, ker imaš obe roki in je lažje narediti harmonije. Drugače pa, kitara je zakon,” je prepričan glasbenik.
“Sem kar malo jaz kriv. Ko je hodil v sedmi razred, sem mu kupil kitaro. In potem je s tisto kitaro vsak dan šel spat,” se nasmehne njegov oče, ki ga je pogosto, ko je bil majhen, vozil po koncertih. Oba se rada spominjata enega največjih, kar sta jih obiskala – Guns N`Roses.
Skočil iz odra, pa so ga prav lepo ujeli
Na vprašanje, kakšno glasbo ustvarja, Gregor odvrne, da je to zelo težka varianta metal glasbe, groove thrash metal. Da je hitra, polna energije in za pravo zabavo. Pa odzivi Zasavcev? Pravi, da so njihovi “fani” prav super ljudje, odzivi pa so pozitivni. “Pri nas v Zagorju, ko imamo koncert, varnostnika tam stojita in pravita, da vesta, da ne bo problemov. Vsi z dolgimi lasmi, brade, usnjene jakne, vsi v črnem pa tako prijazni ljudje. Metal fani so vedno bili zelo srčni, mi gremo na vse koncerte in z istim razlogom – da poslušamo muziko, ki nam je všeč. Tu je bistvo uživati v muziki,” razloži Gregor, ki se zaveda stereotipom, ki se pritičejo metalcev. Tudi iz odra je že skočil, pa so ga prav lepo ujeli.
Navdušen nad otroki, ker povedo tisto, kar mislijo
Ko so v Hrastniku znova ustanovili Društvo marionetno gledališče Jurček, je Jože z ženo obiskal njihove prve predstave. “Lutke so me vedno začarale,” razlaga in nadaljuje, da je sam pričel leta 2012, na povabilo predsednice društva. Njegova debitantska predstava je bila Žogica Nogica, letos pa nadaljujejo z novo, Knapi in Glažarji. “Mi igramo klasično lutko – marioneto – na klasičen način. Eden lutko vodi, drug ji posodi glas. In se morata uskladiti, da lutka počne tisto, kar glas pripoveduje,” o lutkah pove Jože, ki večkrat posodi glas moškim in otroškim lutkam, “mogoče tudi kakšnim živalskim. Pri nas tudi živali govorijo,” še doda. Gregorja očetova ljubezen do lutk ni presenetila. “Saj se je vedno ukvarjal s kulturo in otroki, zato je to res pričakovano. Se spomnim, že ko sem v vrtec hodil, je večkrat prišel s kitaro in nam kaj zapel.” Jože se že od nekdaj rad zaplete v pogovor s kakšnim otrokom, ker se mu zdi, da povedo tisto, kar mislijo. Z lutkami, pravi, da je pogovor z gledalci še lažji.
