19.8 C
Trbovlje
ponedeljek, 27. septembra 2021
ZON.siAktualnoNinarije: Čakajoč na sporočilo

Ninarije: Čakajoč na sporočilo

V Tomaža sem se zaljubila na prvi pogled. Ko sem v diskaču zagledala tisto golo glavo, zmršane obrvi – v stilu Jonasa, malo kumlanskega trebuščka, močne roke in oguljene kavbojke, sem vedela, da je prišel … princ iz mojih sanj! Česa lepšega v življenju še nisem videla.

Takoj sem vedela, da je ta neverjetni tujec mož, s katerim se bom poročila. Tomaž pa je potreboval malo več časa, da je ugotovil, kako krasna in čudovita sem. Par let, če smo natančni.

Vmes sem čakala, da bom naletela nanj v trgovini (ker se to v filmih velikokrat zgodi). Ali pa bi romantično prisedel zraven mene v vlaku. Seveda bi bila ob tem videti čudovito. Brala bi knjigo, se rahlo nasmihala, moja lica bi bila rožnata, sijoči lasje bi mi nežno padali po ramenih. Če sem ga kdaj dejansko srečala, se mi je v istem trenutku na licih spustil velik gnojni mozolj, moja lica so bila rožnata … in čelo in nos in brada tudi. Ob tej romantični priložnosti pa mi je uspelo blekniti tudi kaj izredno pametnega.

Sporočilo, ki bi me vabilo na zmenek ni prišlo.

Nekoč sem se zatekla tudi k magiji. Saj mi je prijateljica zatrdila, da če spijem štamperle kisa in si ob tem predstavljam, da bo telefon zapiskal, se bo to zgodilo. Telefon ni zapiskal. Še danes ne vem, kako to, da ni delovalo?!

Vmes sem nanj malo pozabila in prišla do točke, ko sem ga imela polno … glavo. Pa sem si kot pametna punca rekla, da mi pač ni usojen. Da ni vreden! Da ga jaz že ne bom čakala! Da si zaslužim več! Da naj se gre solit! Da je itak en velik smotko (mogoče se takrat nisem tako lepo izrazila)!

Potem pa je prišlo sporočilo. In sem se stopila. Se vsa nadišavila in na krilih ljubezni odšla s smotkom v kino. Ob tem velikem dogodku mi je prijateljica pošiljala borbene maile in sporočila: Nina, ne daj se! Nina, bodi to, kar si! Nina, danes je tvoj dan! Ne bit živčna! Nina, če ne bo šlo, si pa zapomni: je pač tup!

Ni bil tup. Bil je top! Tip ob katerem mi je bilo zaradi metuljčkov v trebuhu dejansko malo slabo.

Zatrapala sem se do konice mojega nosu (kot sem že omenila – moj nos je precej velik).

Tako zelo, da sem kar naenkrat vzljubila motorje. In na zadnjem sedežu prepotovala in prevriskala dobršen del Evrope. In potem celo naredila izpit za težki motor. Ter se z največjim nasmeškom vozila naokoli z njim. Tudi v šolo. In se ob tem počutila blazno kul! Učiteljica na motorju! Dokler se nisem enkrat prebrnila. Nasmešek je bil potem manjši. Občutek kulnosti pa tudi.

Tako zelo, da sem vzljubila traktorje. No ja … Tomaža na traktorju. Lep kot slika.

Tako zelo, da sem se brez najmanjšega pomisleka preselila k Tomažu na vas.

Tako zelo, da danes poznam vse komade iz domače narodnozabavne glasbe. Ne popolnoma prostovoljno. Je pa res, da zaradi njega poznam tudi kak rokerski komad.

Tako zelo, da sem se zavoljo Tomaža naučila kuhati! In na tem mestu bi povedala, da je imel težave z želodcem že od prej.

Tako zelo, da se mi je Tomaževo huronsko smrčanje, ki ga nekateri opisujejo kot zvok prehlajenega medveda, zdelo kot uspavanka. Tomaž dejansko smrči tako glasno, da nikoli ne vem, ali zunaj grmi ali ne.

Nekaj časa sem Tomaža skrivala v svoji sobi, nakar je imel fant smolo in je uletel na družinsko praznovanje. Vsi so bili tam! Vsi! Res, da sem jih prej lepo, lepo prosila, naj se dostojno obnašajo (ker mojo družino je občasno potrebno spomniti na takšne zadeve), ampak ognjeni krst je dobro prestal. Še isti večer so ga v veži čakale zavozljane vezalke. Kar je pri nas znak, da je nekdo sprejet v družino. Na tem mestu bi rada povedala, da smo sicer popolnoma normalna družina.

Tudi mene je njegova družina lepo sprejela. Spomnim se, kako sem se nekoč peljala na morje s prijateljico, ko mi je Tomaževa sestra Branka poslala prijazno sporočilo. Preprosto, prijazno: »Kako si kaj?« sporočilo. S prijateljico sva potrebovali osem ur in pol, da sva ji odpisali, ker nisva vedeli, kaj naj napiševa. Da bo kul, da bom izpadla prijetna, topla, prava za njenega brata.

Upam, da mi je uspelo.  

Tomaž je res en tak car. Priden, delaven, dober, pošten, zabaven, smešen ob tem pa še neverjetno lep. Je nekaj najboljšega, kar se mi je zgodilo v življenju. In hvaležna sem, da ga imam.

Čeprav sem se nekoč skoraj pridružila feministkam!

Aja, pa danes je njegov rojstni dan. In to so prve Ninarije, ki niso šle skozi njegovo cenzuro. Ups.

Vseeeeeeeeeeeeee najboljše, Maži.

Tvoja krasna žena te ima rada.

PS: Moj dragi, ljubeči, dobro možek … Darila zate nimam.

- Oglaševanje -

Iz kategorije


Preberite tudi

Je to mogoče? V Zasavju so se covid številke “ustavile”

Še teden nazaj smo poročali, kako je število okužb v Zasavju drastično poskočilo. Povsem drugačna slika je danes. Od zadnjega tedna je le 7...